Kot smo omenili, dokazov ali sumov, da se podobno kot z laserji dogaja tudi z brizgalnimi tiskalniki, zaenkrat še ni. Tu srečamo še eno zanimivost. Tudi nekateri barvni laserji naj ne bi tiskali »rumenih pik«, pa čeprav so v vseh pogledih (kakovost izpisa, zmogljivost) enakovredni tistim, ki tiskajo skrito kodo. Smešno je, da tehnologija rumenih pik, ki je stara že vsaj desetletje, deluje nekako »kamenodobno«. Kakšen smisel ima tiskanje skrite kode po vsej površini, če na primer ponarejevalci denarja tega izrežejo iz »izpisa«? Popolnoma enako bi dosegli, če bi tiskalnik znal določiti, kje je kaj natisnjeno in kje ne, in tiskal kodo le tam. Takšno kodo bi, tudi če bi šlo za »rumene pike«, veliko težje opazili, saj bi jo hitro zamenjali z napakami, bodisi pri izpisu ali pripravi dokumenta. Ker so tiskalniki čedalje zmogljivejši (pri čemer tudi nekateri brizgalni tiskalniki ne zaostajajo), imajo vse več pomnilnika in zmogljivejše procesorje, bi lahko pričakovali kakšno aktivnejšo tehnologijo preprečevanja ponarejanja ali pa vsaj bolj inovativno tehnologijo skritih kod. Ne dvomimo, da so takšne tehnologije v razvoju in nekoč bodo podatki o njih morda celo »pricurljali« v javnost.

Možno pa je tudi, ta tehnologija rumenih pik, ki jo je zaradi njene preprostosti mogoče dokaj enostavno odkriti, sploh ni edina varnostna tehnologija. Dokazov o drugačni tehnologiji še ni, zato lahko le logično razmišljamo o potencialnih možnostih. Za skrivanje kod bi lahko uporabili tehnologije za izboljšanje kakovosti izpisov. Predvsem pri brizgalnih tiskalnikih so primerne tehnologije, ki omogočajo tiskanje vse manjših pik in njihovo prekrivanje (dithering), s čimer dosežejo občutek več odtenkov barv, kot bi jih lahko pričakovali glede na možne osnovne barve (barvila, ki jih imajo tiskalniki na voljo). Različni zamiki posameznik pik glede na uniformirano mrežo bi lahko postali nosilci podatkov oziroma bi podatke zapisali drugače v obstoječe pike (te, ki so del izpisa) in torej ne bi bilo treba dodajati pik. Obstoj takšne skrite kode bi bilo zelo težko oziroma popolnoma nemogoče dokazati, če se nam o njenem obstoju ne bi niti sanjalo.

KO STROJ PREPOZNA DENAR

»Tresla se je gora, rodila se je miš«. Pred skoraj dvema letoma je bila svetovna javnost zelo zaskrbljena glede funkcije takrat nove različice programa za obdelavo grafike Adobe PhotoShop CS. Vanj so prvič vdelali tehnologijo (algoritem), ki je znala prepoznati grafiko, in če je program zaznal, da želimo odpreti datoteko s sliko denarja (predvsem dolar, menda pa tudi funt in evro), je odpiranja preprečil. V oknu smo dobili obvestilo o napaki, in če smo bili povezani v splet, se je zagnal brskalnik s spletno stranjo www.ruleforuse.org. Mimogrede, na tej spletni strani tudi v slovenščini piše, da je ponarejanje kaznivo dejanje in podobno. Takšno funkcijo, torej del programa, vdelanega v Adobe PhotoShop, je brez veliko težav mogoče vgraditi v gonilnike naprav oziroma v optične bralnike. Takšne naprave zaznajo, da želimo prekopirati denar, in to opravilo preprečijo. Ponarejanje je tako za veliko večino ljudi preprečeno. Ker funkcija deluje s primerjanjem z znanimi vzorci, je kaj hitro jasno, da funkcija ne preprečuje ponarejanja vsega denarja na svetu, temveč le nekaterih vrst. Zanimivo je še nekaj. Pred enim letom je celo EU predlagal, da bodo zahtevali od ustreznih proizvajalcev programske opreme in naprav, da te ščitijo tudi evro bankovce.

O ALGORITMU ŠE VEDNO LE MALO ZNANO

Tako kot o skrivnih kodah barvnih laserjev, za katere dolgo nismo vedeli, kateri podatki so vanje zapisani, tudi o algoritmu za prepoznavanje denarja ne vemo veliko. Še vedno ne vemo natančno, kako delujejo oziroma kako opravljajo svojo nalogo. Menda tega ne vedo niti proizvajalci programske opreme, v katero je algoritem vključen (?). Dolgo so mislili, da tudi ti algoritmi, tako kot barvni fotokopirni stroji, bankovce prepoznajo tako, da iščejo preprost geometrični vzorec, ki ga sestavlja pet majhnih krogov premera 1 mm. (EURion constellation). Ta vzorec je značilen za vse več modernih bankovcev, največkrat je natisnjen v rumeni (slabše viden) ali pa v oranžni ali zeleni barvi. Tak vzorec je še posebej dobro viden pod modro lučjo. Kot kaže, pa omenjeni algoritem bankovcev ne prepoznava samo z iskanjem tega vzorca.

Glede na to lahko sklepamo, da algoritem uporablja še druge metode (ali vzorca), s katerimi prepozna sliko bankovca.

Aktivni mehanizmi za preprečevanje ponarejanja in kraje posegajo v »pravice« posameznika, ki je tiskalnik, program ali bralnik kupil. To je značilno za Američane, od koder prihaja večina takšnih domislic − ne nazadnje je bil tudi omenjeni algoritem narejen na zahtevo njihovih bank in predvsem za zaščito dolarja. Ponarejanje denarja je treba preprečiti tudi tako, da omejijo »kreativno« spreminjane bankovcev v smešne zadeve – saj veste dolarski bankovec z vašo lastno podobo. To je podobno, kot če bi prepovedali prodajo orožja zaradi preprečevanja ubojev. A tega ne storijo. Pa naj načeloma počno, kar hočejo, dokler to ne vpliva tudi na uporabnike drugod po svetu. Žal je že tako, da je Amerika velik trg, in tudi tisti proizvajalci, ki prihajajo od drugod, še kako spoštujejo njihove želje ali, če hočete, zahteve. In tako bo tudi v prihodnje. Razvoj tako imenovanih varnostnih tehnologij se ne bo ustavil zato, ker smo mi tako zapisali ali ker se razburja del javnosti. Preprosto bodo vedno iskali nove tehnologije, ki bodo usmerjene v preprečevanje ponarejanja, po drugi strani pa, če bodo prinesle tudi kakšno orodje za vohunjenje ali nadzor in bodo ostale skrivnost, toliko bolje.

Izbrani še vedno aktualni članki iz leta 2006