Kodek H.264 je postal standard video zapisa. Tako rekoč ga najdemo povsod, pri distribuciji TV-programov ali pri video vsebinah, kupljenih prek spleta. Večina »gibljivih slik« je stisnjena z njim. Letošnjega januarja je bil dokončan njegov naslednik H.265 oziroma HEVC (High Efficiency Video Coding). Obljublja 50 odstotkov višjo učinkovitost kodiranja, kar v praksi pomeni, da pri filmu z enako kakovostjo zahteva le polovico bitne hitrosti oziroma je pri enaki kakovosti filma dvakrat boljša.
Vsak video (film) je v osnovi zaporedje posameznih sličic (okvirov). V procesu stiskanja »algoritem« vsako razdeli na več večjih blokov. Svetlost in vrednosti barv v blokih pretvori v frekvence, kar poenostavi kodiranje v procesu kvantizacije (razbitje). Kvantizacija je pojem pretvorbe signala iz analogne (zvezne) oblike v digitalne oziroma drugi postopek pri tem procesu pomeni povezovanje zaporedja nekih števil v eno samo vrednost. Tu pride do znižanja bitne hitrosti oziroma, povedano preprosto, do zmanjšanja velikosti datoteke (stiskanje). Na koncu algoritem »pridobljene« podatke stisne v datoteko, podobno kot to počnejo orodja za stiskanje datotek (na primer Zip).
Algoritem stiskanja MPEG je prinesel tako imenovano medsebojno napovedovanje sličic (okvirov) v videu. Te se lahko med seboj le malo spreminjajo, tipično je dostikrat v zaporedju nespremenjeno ozadje, spreminja se prvi plan. Mpeg zato išče zaporedja sličic z majhnimi spremembami, prvo shrani v celoti (praktično kot jpeg), za vse druge pa le vrednosti sprememb (vektor gibanja). Med dekodiranjem se postopek obrne, vse sličice v zaporedju izračuna iz prve ter doda njej lastne razlike. Kodek H.264 je temu dodal še notranje napovedovanje, v katerem išče podobnosti med pikami. Če je v sličici veliko območje podobnih barv (na primer modrina morja), ta del lahko stisne bolj zaradi podobnih vrednosti svetlosti in barv sosednih pik. Kodek H.264 stisne sličico videa do 50 odstotkov bolj kot jpeg.
Cilj vseh algoritmov stiskanja je najti čim več podobnosti, bodisi znotraj sličice bodisi med zaporednimi. Bolj ko je pri tem natančen, boljši so rezultati. Bodisi v učinkovitejšem stiskanju (datoteka je manjša) ali v manjši izgubi kakovosti videa. Tu je razlika med starim in novim video kodekom. Kodek H.265 išče razlike bolj natančno in lahko dela z bloki različnih velikosti. Od začetkov stiskanja videa je bila velikost bloka 16 x 16 pik, novi standard pa velikost prilagaja: 16 x 16 za video v nižji ločljivosti, 32 x 32 ali 64 x 64 za video ločljivosti HD. Kodek H.265 se le malenkostno razlikuje od H.264. Za iskanje razlik med sosednjimi sličicami lahko uporabi večje bloke v postopku notranjega napovedovanja, ki učinkovitost kodiranja dvigne za 20 odstotkov, zaradi natančnosti pa je bolj učinkovit tudi pri drugi obliki napovedi. Vse gre na račun večjih zahtev po procesorski (računalniški) moči.
Prostokodnega kodirnika H.265 še ni na spregled, na voljo so le nadgradnje komercialnih programov za urejanje videa. Pričakovanja zanj so velika, tako na področju tabličnih računalnikov oziroma pametnih telefonov, saj je pri teh napravah še vedno pomembno, koliko podatkov pretočimo prek podatkovnih povezav, še bolj pa na prihajajočih televizorjih ultravisoke ločljivosti. Zanje kodek H.264 ni dovolj dober.
Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Jan Kosmač |
