Škoda je, da tako razmišljamo šele, ko smo v to prisiljeni. S pametjo bi morali vedno kupovati, pa morda ta kriza ne bi bila tako globoka. Ekonomisti se z nami seveda ne bodo strinjali, a občutek imam, da kakovost in funkcija izdelka nista vedno prvi in edini razlog dobre prodaje. V ospredju so marketing, oglaševanje in pranje možganov. Čisto svež primer, ki ni neposredno povezan z računalništvom, ilustrira pa potrošniško mrzlico in odsotnost razmišljanja (tudi pisca tega članka), so oglasi o detergentih za pomivalne stroje v obliki »tablet«. Sliši se dobro, pravijo, da ni treba dodajati soli, saj je ta že v tableti, snovi za lepši sijaj, dišav in bog si ga vedi česa vsega še ne, ker je vse to že v tabletki. Oglaševanje je šlo tako daleč, da povprečni uporabnik dobi občutek, da drugega kot tabletke sploh ni, in jih začne uporabljati ne glede na njihovo ceno. Vsaj dokler se stroj ne pokvari in ne pride serviser. Ta lepo in jasno pove, da so tesnila popustila (ne zaradi kamna, kot govori neka druga reklama), temveč zaradi tega, ker so snovi v tabletkah preveč agresivne, da ne govorimo o tem, da povzročijo preveč pene. Svetuje vam, da raje uporabljate tekoči detergent. Halo … ali ta sploh obstaja? Reklam ni! Seveda obstaja. Ne samo to. Tudi cenejši je! Vprašamo se lahko, ali je ta trend »nategovanja« kupcev prisoten tudi drugod ali zgolj pri izdelkih, ki jih potrebujemo vsaj dan? Je podobno tudi pri nagovarjanju kupcev s strani izdelovalcev elektronike? Pojdimo lepo po vrsti!

Ali moram res kupiti novo napravo? Kaj pa popravilo stare, če se ta čudno obnaša?
Moj mikro: Kdaj običajno začnemo razmišljati o nakupu nove naprave? Ko se stara začne čudno obnašati. Poznamo primere, ko nekateri takrat staro napravo hitro prodajo, morebiti tako celo »nategnejo« kupca, in kupijo novo. Če je to pametno, je odvisno od vrste okvare in stroška popravila. Kolikšen pa bo ta, lastnik naprave sam zelo težko oceni. Če pride serviser na dom, obračuna že prihod, koliko pa bo stalo popravilo, pa pove, ko napravo odpre in najde napako. Paziti morate tudi pri popravilih računalniške opreme na domu. Ponudnikov servisov je vse več. To sicer pomeni konkurenco in s tem nižje cene, a vedeti je treba, da je cenik, ki ga objavljajo na spletnih straneh ali zdrdrajo prek telefona, le informativen. Na mestu samem, torej šele ko pridejo k vam, počnejo še marsikaj drugega. Odprava napake, na primer težave z diskom, naprej zahteva pregled računalnika, prva postavka, in nato odpravo napake, druga postavka. Obe postavki se seštejeta in na koncu je strošek večji, kot ste ga pričakovali. Takrat je že prepozno, da bi storili korak nazaj. Edina možna pot je, da vam serviser že pred prihodom pove, koliko bo popravilo stalo.

Okvirno ceno popravila pa morate imeti, saj se le na podlagi te ocene lahko odločate, kaj se vam bolj splača – popravilo ali nakup nove. Pri tem upoštevajte tudi, da ima vsaka naprava svoj predviden življenjski rok – pri električnih in elektronskih napravah običajno ne več kot pet ali sedem let. Če je do okvare prišlo v začetku tega veka, potem je popravilo primernejše kot na koncu, ko lahko pričakujemo povečano verjetnost novih okvar zaradi starosti naprave. Na splošno pa velja, da je v krizi in če je to le mogoče, pametneje napravo popraviti, nakup nove pa odložiti na boljše čase!

Na kaj morate pri serviserjih paziti?
Moj mikro: Elektronika v napravah je čedalje »kompaktnejša« in serviser običajno le najde del, ki je okvarjen, nato pa tega zamenja. To pa ni vedno potrebno! Primer je okvara napajalnega dela na matični plošči. Serviser zamenja celotno matično ploščo, kar je zelo drago oziroma se običajno bolj splača kupiti nov prenosnik, ali se bolj potrudi, »pospajka« in popravi napajalnik. Večina serviserjev bo naredila prvo. Zato, ker bodo tako hitreje izvedli popravilo in tudi več zaslužili, saj vam bodo prodali rezervni del. Le redki bodo naredili drugo, tudi zato, ker to od serviserja zahteva veliko več spretnosti in znanja, na koncu pa tega dela ne more »bogato« računati.
To je tipičen simptom ekonomije zadnjih desetih letih. Zaslužiti čim več za čim manj dela. Krivi pa smo tudi sami, ker »notranjosti« naprav ne poznamo in zato večinoma verjamemo serviserju, karkoli nam ta pove!

Kaj pa nadgradnja naprave? Se splača ali je ceneje kupiti novo?
Moj mikro: Drug razlog nakupa nove naprave je dejstvo, da stara ne zadosti našim potrebam. So to res potrebe ali zgolj kaprica, povezana s slišanim, da je novo modno in v vseh pogledih kul? Ko je govor o računalnikih, predvsem o namiznih, je tega skoraj vedno moč nadgraditi. Nov procesor, če to dopušča matična plošča, nova matična plošča, dodatni večji disk, več pomnilnika. Običajno je nadgradnja skoraj vedno cenejša od nakupa nove naprave, saj zamenjamo samo tisto, kar nas res moti, ne pa tudi vsega tistega, kar zadostuje, po možnosti z nečim, česar sploh ne potrebujemo. Manj možnosti imate pri nadgradnji prenosnih računalnikov zaradi njihove kompaktne zgradbe, a tudi tu je marsikaj mogoče. Če potrebujete večji disk, je ceneje kupiti zunanji disk kot nov prenosnik.

Nadgrajevaje je povezano tudi z odločitvami v preteklosti, ko ste napravo kupili. Če ste bili takrat pozorni na nadgrajevanje, imate zdaj veliko več možnosti, kot če vam je bilo to takrat nepomembno. V kriznih časih navijamo za nadgradnjo, kadarkoli je ta mogoča!

S čim se moram oborožiti pred vstopom v trgovino? Kaj moram vedeti?
Moj mikro: Bolj kot v lepih časih morate v času krize imeti zelo jasno predstavo, po kaj greste v trgovino. Kaj potrebujem? Kakšne zmogljivosti? Za kakšen denar? Kar smo počeli še lansko leto, ko smo stopili v trgovino, pogledali po policah in se prepustili vodenemu »ogledu«, danes ni več primerno. Vedeti morate skoraj več kot trgovec! Ne le to, kaj hočete, temveč tudi, kateri tehnični podatki naprave so pomembni pri njeni uporabi in kateri so tam le zato, da vas prepričajo, nimajo pa prave uporabne vrednosti. So le marketinški magnet. Takih primerov je nekaj, ni pa jih mogoče natančno opredeliti, saj je to odvisno od posameznika. Za nekatere na primer funkcija prepoznavanja obrazov digitalnega fotoaparata nima nikakršne vrednosti. Če obstaja cenejši model, ki te funkcije nima, sicer pa je enakovreden, je nakup tega boljši. Imeti funkcijo, ki je nikoli ne boste uporabili, je popolnoma nepotrebno! Seveda je čisto drug problem, če ne veste, za kaj kakšna funkcijo sploh obstaja. Če in ko imate v glavi jasen cilj nakupa in veste o izdelku dovolj, ste v boljšem položaju od trgovca. Ta vas ne bo mogel prepričati, da je bolje kupiti dražjo napravo, ki ima to in to, kot cenejšo, ki vam bolj ustreza. Njegov cilj namreč ni pomagati, temveč prodati čim več po čim višji ceni!

Zakaj ne smem trgovcu nikoli jasno povedati, koliko denarja sem pripravljen zapraviti?
Moj mikro: Zato, ker vam bo v tem primeru prodal napravo, ki je malce pod to mejo ali malce nad njo. Vsak trgovec si želi izvedeti ta podatek, zato vas o tem tudi povpraša. Koliko ste pripravljeni odšteti za prenosni računalnik? Odgovorite, da ne veste točno, tja do tisoč evrov. Pokazal vam bo modele, ki so cenovno blizu, ne pa tudi tistih, ki so sto ali dvesto evrov cenejši, a morda v celoti zadostijo potrebam. Temu je tako zato, ker je marža na izdelek običajno izražena v odstotkih, in dražji ko je izdelek, več ostane trgovcu.
S tem, ko ste trgovcu povedali, koliko imate v denarnici, ste mu olajšali delo, sebi pa zožili manevrski prostor! Je pa res, da se marže od izdelka do izdelka razlikujejo, celo znotraj iste vrste oziroma med blagovnimi znamkami, kar še povečuje zmedo in potrebo po informiranosti kupca.

Naj najprej dobro pregledam ponudbo na policah in šele nato prosim trgovca za nasvet?
Moj mikro: To je primerno, ko vam ni popolnoma jasno, kaj točno želite. S tem boste v večini primerov videli celotno ponudbo in tudi cenovne okvire. Lahko boste naredili predizbor, brez sugestij trgovca. Šele nato ga povprašajte o podrobnostih, ki vas še zanimajo, jih ne poznate in ki vam pomagajo med potencialnimi modeli izbrati pravšnjega.

V bistvu gre za to, da igro nakupa vodite sami, trgovec pa je le v pomoč. In ne obratno. Vsak trgovec namreč želi voditi igro, saj mu je jasno, da bo tako lažje in hitreje prišel do cilja, ki si ga je zastavil. Če igro vodite vi, so njegove možnosti omejene.

Moj mikro, Maj 2009 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič