Prvi domači računalniki niso bili povezani nikamor, saj se nam o internetu niti sanjalo ni, čeprav so njegovi zametki že obstajali. Obstajali so tudi prvi modemi, v srednji šoli smo enega celo naredili v okviru raziskovalnega projekta. V zvezi s tem tudi obstaja cvetka. Ponudba elektronskih komponent, čipov, je bila v takratni Jugoslaviji slaba. Če si poznal koga iz kakšnega podjetja, v Sloveniji je to bila skupina podjetij Iskra, potem je še nekako šlo, v trgovinah pa ni bilo mogoče dobiti skoraj ničesar drugega kot uporov, kondenzatorjev, diod, tranzistorjev in nekaterih preprostih čipov. V tistem času so v Ameriki naredili čip, ki je vseboval vse elemente za telefonski modem, torej napravo, ki je digitalne signale računalnika spremenila v analogni signal, primeren za telefonsko linijo (in obratno seveda). Tega čipa v Sloveniji ni bilo mogoče kupiti, tudi zato ne, ker je bil na seznamu izdelkov, ki jih je bilo prepovedano izvažati v komunistične države. Brez težav pa si ga dobil v trgovini, streljaj prek vzhodne meje, v Trstu. Modem smo na koncu uspešno naredili, preizkusili pa smo ga tako, da smo se povezali z enim od velikih računalnikov, ki jih je Slovenija takrat imela. In to s svetlobno hitrostjo 2400 bitov na sekundo. Kaj dosti pa na njem nismo mogli početi.

Telefonska linija je bila nekoč edini način povezave med računalniki. Še pred spletom so bili komunikacijski sistemi, vendar se je vse spremenilo, ko so se na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi pri nas začeli pojavljati zasebni ponudniki dostopa v internet (ISP). Šlo je za računalniška podjetja, prodajalce računalnikov in komponent, ki so dojeli, da je tudi z internetom mogoče služiti. Nudila so klicni dostop, kar je pomenilo, da ste se od doma prek modema povezali do njihovih naprav, od tam pa naprej v internet. Ta takrat še niti približno ni spominjal na današnjega, saj večine danes najbolj uporabljenih spletnih storitev še ni bilo. Malce smo brskali po tujih spletnih straneh in uživali v elektronski pošti, za nas popolnoma novi obliki komunikacije. V času, ko smo bili povezani, je bil analogni priključek zaseden, in ker smo imeli doma običajno le enega, nas ni mogel nihče klicati, pa tudi mi nismo mogli klicati. V družinah je bilo zato veliko slabe volje, kar se je spremenilo šele z uvedbo tehnologije ISDN. Povezava je bila tudi obupno počasna, na analogni liniji okoli 14 Mb/s, kar je pozneje naraslo tja do 50 Mb/s oziroma nekaj čez 100 Mb/s na digitalnem priključku ISDN, in pa draga. Kolikor minut smo bili povezani, toliko »impulzov« smo plačali, poleg seveda naročnine ponudnikom. Ko je na področje vstopil nacionalni operater, so se stvari začele spreminjati. Pa ne vedno na bolje. Mali ponudniki so bili izrinjeni s trga, sodni spori zaradi tega pa še danes niso končani.

Do preobrata je prišlo leta 2002, ko je Siol uvedel tehnologijo ADSL. Ta ni prinesla le občutnega dviga hitrosti prenosa podatkov, temveč tudi to, da je bila povezava stalna, obenem pa ni bil moten telefon. Plačilo je bilo pavšalno, znašalo pa je toliko, kot je ponudnik mesečno zahteval, ne glede na količino prenesenih podatkov. Časa priklopa v internet vsaj pri nas ni nihče računal. Na našo srečo pa ne tudi količine prometa (prenosa podatkov), kar je bilo v tujini nekaj časa običajno. Je pa moralo preteči veliko vode po slovenskih rekah, da je bil priključek ADSL na voljo večjemu številu Slovencev. Pripomogla je predvsem konkurenca nacionalnemu operaterju.

Danes klicnega dostopa skoraj več ni, razen tam, kjer ni nobene druge tehnologije, a to je že druga zgodba. Sprememba na bolje je več kot očitna. Vprašanje pa je, ali bo obstoječi pavšalni sistem plačevanja (flate rate) obstal tudi v prihodnje. Slišijo se namreč težnje operaterjev, ki izgubljajo prihodek od klasičnih telekomunikacijskih storitev, po spremembah. V mislih imajo podoben model, kot je v mobilni telefoniji, kjer se skoraj vse plača po porabi. Kolikor uporabnik storitev uporablja, toliko naj plača. Ali bo do tega tudi prišlo, je že druga zgodba. Jasno je tudi, da so tehnologije xDSL in bakreni kabli le vmesni člen do popolnih optičnih omrežij.

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |