Modeli različnih digitalnih aparatov so postali cenovno dostopni in niso domena profesionalcev in zanesenjakov s področja fotografije. Še do nedavnega jasno segmentirani izdelki, namenjeni različnim skupinam uporabnikov, se danes cenovno prekrivajo in lahko laika hitro zavedejo v napačno odločitev.
Še pred kratkim je veljalo, da večina »običajnih smrtnikov« posega po tako imenovanih kompaktnih fotoaparatih. Značilnost tovrstnih aparatov je razmeroma ugodna cena ob solidnih zmožnostih. Zmogljivejše (in dražje) modele kompaktnih aparatov odlikuje možnost večje optične povečave (zum), precej je tudi možnosti ročnih nastavitev – seveda pa je vprašanje, koliko kupcev teh »trotl-ziher« aparatov to v praksi tudi uporablja. Poleg tega že vrabci na strehah čivkajo, da pravi ljubitelji, in profesionalci prisegajo na zrcalnorefleksne aparate (Digital Single-Lens Reflex – DSLR), ki ponujajo več od kompaktnih. Tovrstni aparati po videzu in delovanju (mehanski del) spominjajo na klasične fotoaparate, na delu, kjer se je osvetljeval film, pa imajo nameščen ustrezen senzor, ki skrbi za zajem svetlobe.
NE KAJ, AMPAK ZA KAJ
Ko naletimo na vstopni model aparata DSLR priznanega proizvajalca, se ob primerljivi ceni zmogljivejšega kompaktnega aparata marsikomu porodi vprašanje, ali morda ne bi bilo bolje poseči po tovrstnem aparatu. Vprašanje je vsekakor na mestu, dobro pa je razmisliti, za kaj aparat sploh potrebujemo. Kot lastnik solidnega kompaktnega in spodobnega zrcalnorefleksnega aparata lahko rečem, da je to podobno, kot če bi se vprašali, ali naj kupim dobro opremljen mali avto ali večjega enoprostorca, ki je le nekoliko dražji. Jasno je, da je enoumen odgovor nemogoče dati, saj je odvisen od vaših potreb. Enako velja pri fotoaparatu.
VSE V ENEM ALI PO DELIH?
Če že imate kompaktni, aparat veste, da ga lahko shranite v torbico ali žep. Takšnega početja si tudi z aparatom DSLR manjšega formata ne boste mogli privoščiti. V tem primeru bo sopotnik postala večja torbica/torba ali morda celo manjši nahrbtnik.
Kompaktni aparati se prodajajo na preprost način – kar aparat ponuja, pač ponuja, brez kakršne koli možnosti nadgradnje z dodatno opremo (no, to čisto ne drži). Morda boste dokupili še kakšno kartico, torbico za aparat ali polnilnik za baterije.
Zrcalnorefleksni aparati se prodajajo drugače. Telo oziroma okvir (pogovorno body) fotoaparata je osnova, na katero glede na potrebe namestimo ustrezen objektiv. Brez ustreznega objektiva je okvir praktično neuporaben. Kupimo ga lahko samostojno ali v kompletu z enim ali več objektivi. Značilnost nakupa tako imenovanih KIT- objektivov v kompletu (telo aparata + objektiv) je, da je cena objektiva bistveno nižja, ko bi bila, če bi »enak« objektiv dokupili ločeno. Včasih je cena s KIT-objektivom le nekaj evrov višja od cene samega okvirja. In slabost ? Tovrstni objektivi so običajno (ne pa vedno) slabše kakovosti in imajo pogosto navoje iz plastične mase. To dejstvo je pomembno zaradi obrabljanja navojev objektiva in večje možnosti poškodbe pri nepazljivem ravnanju.
Značilnost kompaktnih aparatov je, da pri zmogljivejših modelih ponujajo možnost desetkratne ali celo večje optične povečave. Optične lastnosti pri širokokotnem delu ter pri veliki povečavi (zum) ne bodo optimalne, vseeno pa bomo s tovrstnim aparatom pokrili bistveno več kot s priloženim KIT-objektivom (npr 18–55 mm) aparata DSLR. Za primerljive rezultate bomo morali obstoječ objektiv »razširiti« z drugim (recimo 55-200 mm). Zgodi se lahko, da bomo že s tem nakupom presegli polovico zneska, ki smo ga odšteli za telo aparata in KIT-objektiv. Upam, da ne boste šele ob nakupu prvega dodatnega objektiva spoznali, da nakup aparata DSLR pomeni šele začetek nakupov (držalo, filtri, portretni objektiv, …), ki bodo največkrat presegli začetni znesek nakupa telesa in KIT-objektiva.
PREDEN VSTOPITE V »ZAKONSKO ZVEZO«
Kdor področja fotografije ne pozna, bo le težko razumel, da je lahko telo aparata polno elektronike, mehanskih delov in precizne optike, bistveno dražje od enega objektiva. Glede na sredstva, povezana z nakupom aparatov DSLR, se je dobro zavedati še nekaterih dejstev. Tehnične rešitve proizvajalcev se lahko med seboj precej razlikujejo, podobne/enake funkcionalnosti pa se med seboj razlikujejo po imenih (npr. IS – Image stabilizator, VR – Vibration Reduction). Te funkcionalnosti so lahko pri kompaktnih aparatih samoumevne in navedene v tipu aparata (na primer IS), v svetu DSLR pa lahko pomenijo nezanemarljivo doplačilo. Vsako funkcionalnost je treba plačati, saj je vsaka rezana kot kolobarji salame. Lep primer je prikaz slike na LCD-zaslonu kompaktnega aparata pred izvedbo posnetka. Ta funkcionalnost je pri kompaktnih aparatih samoumevna, pri aparatih DSLR pa je ta možnost na voljo pri zmogljivejših modelih (npr. možnost LiveView), pa še pri teh je delovanje lahko »slabše«, kot smo ga vajeni pri večini kompaktnih aparatov. Od prej omenjenih razlik med različnimi tehničnimi rešitvami je tudi odvisno, ali je določena funkcionalnost izvedena v telesu aparata ali pa jo bomo morali vedno znova plačati pri objektivu (npr. motorček za ostrenje, stabilizator …). Vsak objektiv, ki je namenjen vašemu proizvajalcu, še ne pomeni, da bo pravilno deloval tudi z modelom aparata, ki ga imate. Paziti morate na vsako črko pri oznaki objektiva, saj se sicer lahko zgodi, da določena funkcija ne bo delovala – na primer samodejno ostrenje (AF – autofocus).
Dober argument za odločitev o modelu in proizvajalcu je tudi morebitna obstoječa oprema (klasični aparat SLR), saj so lahko določeni objektivi bolj ali manj združljivi z modelom novega digitalnega zrcalnorefleksnega aparata. Kljub zagotovljeni funkcionalnosti se lahko zgodi, da boste z rezultati, ki jih boste dobili s starim objektivom in z novim ohišjem oziroma telesom aparata, razočarani. Vsekakor se je treba zavedati, da izbira določenega modela in proizvajalca pomeni dolgotrajno »zakonsko zvezo«. To je tudi razlog zakaj med proizvajalci vlada velika bitka na področju vstopnih modelov aparatov DSLR. Objektivov, namenjenih izdelkom določenega proizvajalca, ne bomo mogli uporabiti na telesu fotoaparata drugega proizvajalca. Včasih v polni funkcionalnosti niso združljivi niti objektivi, namenjeni različnim modelom istega proizvajalca.
Tematika še zdaleč ni preprosta in se je treba pred nakupom dobro poglobiti in razumeti, kaj kupujemo. Tolaži vas lahko le to, da med izdelki priznanih proizvajalcev skoraj ne morete zgrešiti – no, le kakšno komponento boste morda dražje plačali ali pa ne bo na voljo.
STAR ALI NOV APARAT TER NOVE NAVADE
Pri kompaktnem aparatu glede na razmeroma nizko ceno ni dileme. Glede na višjo ceno pa je tovrstno razmišljanje pri zrcalnorefleksnih aparatih smiselno. Zaradi odločitve za »prekinitev razmerja«, se določeni uporabniki odločijo za novega »partnerja« in prodajo po zelo ugodnih cenah vso pripadajočo opremo (okvir aparata, objektive, držalo), ki je z novim okvirjem aparata ne bi mogli več uporabiti. V tem primeru je lahko cena kompleta izredno ugodna in ne dosega niti cene vseh rabljenih objektivov. Seveda govorimo fotoaparatih oziroma okvirjih z ločljivostjo 6+ milijona slikovnih PIK, ki že omogočajo solidne povečave oziroma izreze.
Nakup zrcalnorefleksnega aparata bo povzročil tudi spremembo določenih navad. Spremenjena drža pri merjenju – ja, nič več stegnjenih rok, ampak pogled »skozi« aparat. Dobro je prebrati kakšno knjigo o digitalni fotografiji (npr. Biblija digitalne fotografije). Zaradi zapisa v obliki RAW bo treba morda nadgraditi OS osebnega računalnika ali programsko opremo. Takrat bo marsikdo šele spoznal, da je klik sprožilca šele prvi korak, ki bo prek urejanja datoteke pripeljal do končnega rezultata.
NADGRADNJA KOMPAKTNIH FOTOAPARATOV
Pred dobrim letom smo v naši reviji že predstavili možnost razširitve oziroma nadgradnje Canonovih digitalnih fotografskih aparatov s kompletom CHDK (Canon Hacker's Development Kit). S to nadgradnjo je mogoče tovarniško nameščeno programsko opremo določenih tipov Canonovih digitalnih fotoaparatov razširiti brez posegov, ki bi trajno vplivali na programsko ali strojno opremo. V času pisanja omenjenega prispevka je bila ena od slabosti, da je bil CHDK »rezerviran« predvsem za aparate z novejšimi tipi procesorjev, kar je pomenilo potrebo po nakupu nekoliko dražjega modela aparata.
Treba se je zavedati, da CHDK ne prinaša sprememb na ravni strojne opreme posameznega tipa fotografskega aparata, ampak omogoča le spremembo programsko postavljenih meja oziroma odpravo namerno postavljenih omejitev. Slednje postavljajo proizvajalci največkrat z namenom komercialnega segmentiranja določenih tipov aparatov. Razlog je, da sorodni modeli fotoaparatov zaradi optimiranja stroškov pri proizvodnji temeljijo na enaki oziroma podobni strojni opremi. S CHDK-jem zato ne moremo vplivati na velikost vgrajenega senzorja ali optično povečavo (zum), vplivamo pa lahko na obliko prikaza informacije ali posamezne programsko definirane parametre aparata (in posredno na način delovanja).
Vsi, ki jih CHDK zanima, vedo, da gre za živ proces, ki mu je treba slediti. Če sledite spletnim forumom, ki so povezani s podporo različnim tipom aparatov, boste lahko priča pozitivnim spremembam. Še do nedavnega je veljalo prepričanje, da aparatov s starejšimi tipi procesorjev (npr. Digic II z VxWokrs) ne bo mogoče razširjati s CHDK-jem. Če je še pred meseci veljalo, da določeni tipi »nikoli« ne bodo podprti s CHDK-jem, je danes ravno obratno. Lep primer je možnost namestitve CHDK-ja v model PowerShot A470, ki je priljubljen v naših krajih. Posledica nadgradnje je, da lahko tudi s fotoaparatom, ki je bil do nedavnega v redni prodaji pod 100 evrov, brez težav zajemamo slike tudi v formatu RAW.
Zakaj surov zapis?
RAW je zapis digitalnih fotografij v obliki neobdelanega niza neposredno s senzorja aparata. Prednosti tega zapisa sta večja kakovost slike in fleksibilnost. Zapis RAW je verodostojnejši (čeprav očesu včasih manj prijeten kot JPG) in ponuja natančnejši zapis barve posameznega segmenta senzorja. Na ravni kakovosti najlažje primerjamo zapis RAW in datoteko JPG z zapisom na filmu in izdelano sliko.
PREPROSTEJŠA NAMESTITEV KOMPLETA CHDK
Namestitev CHDK-ja, ki smo jo opisali pred časom, je bila razmeroma zapletena, zato so jo za praktično vse podprte modele aparatov poenostavili. Oglejmo si postopek namestitve pri nizkocenovnem PowerShotu A470.
Še vedno je treba najprej preveriti različico vdelane programske opreme fotoaparata (firmware). Pri omenjenem modelu je lahko v aparatu nameščena ena od programskih različic (1.00e, 1.01a, 1.01b in 1.02c). To storimo s pomnilniško kartico SD (Secure Digital), na kateri ustvarimo v korenskem imeniku (prek bralnika kartic) datoteko ver s končnico req (ver.req). Po vrnitvi kartice v aparat tega vključimo v načinu za pregled slik (Play Mode) in pritisnemo gumba FuncSet in ZumOut (puščica dol). V tem primeru dobimo izpis različice programske opreme, ki je nameščena (v našem primeru 1.01b). S spletne strani http://mighty-hoernsche.de/ prenesemo ustrezno različico CHDK. V našem primeru je to datoteka a470-101b-0.9.8-833-full.zip.
Za namestitev ne potrebujemo več dodatnega programskega paketa. Preneseno datoteko odpremo v enem od imenikov na trdem disku in jo prenesemo v skladu s strukturno v korenski imenik kartice SD, ki je v bralniku. Po prenosu datotek kartico SD vrnemo v fotoaparat in znova vključimo v načinu za pregled (obvezno v tem načinu!). Po zagonu pritisnemo gumb Menu in poiščemo možnost Firm. Update. Programske opreme ne bomo nadgrajevali, ampak bomo to »luknjo« izkoristili za možnost nalaganja CHDK-ja v pomnilnik. Ko se nam izpiše možnost nalaganja, jo izberemo (Func.Set) in zaženemo izvajanje (puščica desno, nato pritisnemo Func.Set). Nekaj trenutkov po potrditvi se nam naloži CHDK in izpiše osnovne podatke o različici.
NASTAVITEV ZAGONA IN ZAPISA
CHDK je aktiven v pomnilniku do izklopa fotoaparata. Podobno kot pri starejših različicah lahko tudi pri trenutno aktualni zagotovimo samodejni zagon CHDK-ja. Po prej opisanem postopku naložimo CHDK. S pritiskom tipke z znakom tiskalnika se nam na spodnji strani zaslona izpiše < ALT> , ki kaže na aktivnost CHDK-ja v pomnilniku in pričakuje nadaljevanje. Pritisnemo gumb Menu, ki nam odpre znane možnosti CHDK-ja. Izberemo »Miscellaneous stuff« in poiščemo možnost »Make card bootable«. Aparat izključimo in na kartici SD prestavimo zaščitni drsnik v položaj Lock. Dokler bo v tem položaju, se bo CHDK samodejno zagnal ob vsakem vklopu aparata.
Nastavimo še možnost zapisa RAW (RAW Parameters). Z vidika uporabe programske opreme je primeren neposreden zapis v datoteko DNG (Digital Negative). Tako se bomo izognili različnim neprijetnostim, ki so povezane z napačnimi barvnimi nivoji, ki smo jim bili priča v preteklosti pri pretvorbi datotek za določene tipe fotoaparatov. Za zapis v DNG žal ne bo zadoščala le izbira v meniju. Če želimo uporabljati zapis v datoteko DNG, mora biti na kartici SD prisotna datoteka badpixel.bin. V njej so zapisani podatki o neuporabnih elementih senzorja (slikovnih pik). Do tovrstne datoteke lahko pridemo na dva načina. Prvi ni priporočljiv in ni vedno uspešen, saj aparatu podtaknemo prazno datoteko z ustreznim imenom. Druga možnost je, da s strani http://tools.assembla.com/chdk/browser/trunk/CHDK/SCRIPTS/TEST/badpixel.... prenesemo skriptno datoteko badpixel.lua in jo namestimo (prek bralnika kartic) v imeniku /CHDK/SCRIPTS/TEST. Ko poženemo ta skript, bo aparat samodejno naredil dva posnetka in izračunal potrebne podatke ter naredil potrebno datoteko badpixel.bin. Celotni postopek traja približno pol minute. Šele zdaj lahko v meniju »RAW parameters« izberemo možnost shranjevanja v datoteko DNG. Vsekakor koristna novost. Če želimo prenašati posnetke v zapisu DNG neposredno prek povezovalnega kabla USB, določimo še aktivnost parametra, ki omogoči shranjevanje datotek JPG in DNG v istem imeniku na kartici SD.
DRUGI SLADKORČKI
Funkcionalnosti fotoaparata in možnosti še bistveno razširijo (zapis RAW, uporaba skriptov, histogram v realnem času, kalkulator DOF, deblokada optičnega zuma pri snemanju videa ...), za uspešno uporabo pa je treba prebrati priročnik, ki pojasnjuje pomen posameznih parametrov in način njihove uporabe. Med možnostmi je uporaba histograma, ki je lahko viden v realnem času in nam pomaga pri fotografiranju. Tako se lažje izognemo »prežganim« delom posnetkov, ki pomenijo nepovratno izgubo informacije dela slike. Paziti moramo, da količina informacij, ki jih pridobimo, ni moteča glede na razmeroma majhen LCD-zaslon A470. Zapis slike v datoteko DNG ni deloval popolnoma brezhibno, saj je slika, zapisana v formatu DNG, v primerjavi z JPG obrezana na desni strani in spodaj.
CHDK je seveda le eden od »sladkorčkov«, ki vabijo uporabnike v »kompaktni« svet. Trudijo pa se tudi drugi. Nekateri (v fotografskem svetu) manj ugledni proizvajalci morajo za prepričevanje ponuditi kaj več. Če recimo ne verjamete, da znajo pri proizvajalcu X narediti dober aparat, vas bo morda prepričala njegova drugačnost. Morda je to hitrost nekaj 10 posnetkov na sekundo ali morda funkcija za pomnjenje (Slow Motion) – nekaj sekund, ki nam omogoča izbrati pravi trenutek za izdelavo fotografije.
Zanimivosti in nasveti
• Pri odločitvi o izboru tipa fotoaparata naj vas vodijo potrebe. Zmogljivi tipi kompaktnih fotoaparatov ponujajo dober makro, solidno hitrost, dokaj dobro optično povečavo (zum) ter možnost ročnih nastavitev. Prehod iz sveta kompaktnih aparatov v svet zrcalnorefleksnih bo pogosto privedel tudi do spremembe določenih navad. Vprašanje je, ali boste z nekoliko dražjim vstopnim modelom DSLR brez dodatnih stroškov lahko dosegli enake zmožnosti.
• Ena od prednosti uporabe zrcalnorefleksnih aparatov je možnost zajema slike v formatu RAW. Fotografski sprehod se bo zato običajno končal pred računalnikom, s katerim bomo lahko izvedli potrebno optimiranje (belina, razrez …). Zapis RAW omogoča tudi korekturo določenih napak, povezanih z nastavitvami (npr. osvetlitve ali beline). Slabosti uporabe zapisa RAW pa sta večja poraba prostora na pomnilniškem mediju in potreba po dodatni obdelavi. Zgodi se vam lahko, da boste ob omenjanju zapisa RAW pri kompaktnem aparatu od okolice deležni določene mere skepse. Najlažje je, če med seboj primerjate podrobnosti dveh posnetkov iste slike – prvega v zapisu JPG in drugega v RAW.
• Prehod s kompaktnega na zrcalnorefleksni aparat je mogoč s pomočjo samodejnih nastavitev. Da bomo iz aparata dobili »nekaj več«, bo treba spoznati pomen časa proženja, zaslonke, občutljivosti … Zato se lahko zgodi, da bodo prvi koraki v svet zrcalnorefleksnih aparatov povezani s slabšimi rezultati, kot smo jih vajeni.
• Funkcionalnosti, ki smo jih vajeni pri kompaktnih fotoaparatih, niso samoumevne pri zrcalnorefleksnih aparatih. Določene so na voljo le pri zmogljivejših okvirjih (npr. predogled slike preko LiveView ali snemanje videa).
• Za objektiv z vgrajenim motorčkom, ki zagotavlja funkcionalnost samodejnega ostrenja (AF – Autofocus) in vgrajenim stabilizatorjem (VR – Vibration Reduction) boste lahko hitro odšteli več kot za okvir s-KIT objektivom. Žal je tisto, kar pri objektivu plačamo, pogosto sorazmerno s tistim, kar dobimo. Objektivi, namenjeni aparatom različnih proizvajalcev, med seboj niso združljivi. Včasih celo objektivi različnih modelov istega proizvajalca ne zagotavljajo popolne medsebojne združljivosti.
• Z novejšimi različicami kompleta CHDK (Canon Hacker's Development Kit) so podprti tudi nekateri starejši tipi kompaktnih digitalnih aparatov. Tako lahko že z aparatom s ceno pod 100 evri uporabljamo pridobitve, ki jih prinaša CHDK. Razvoj CHDK-ja gre v več smereh. Nabor podprtih Canonovih digitalnih aparatov je vedno daljši, poenostavljena je namestitev na pomnilniške medije, dodajajo se nove funkcionalnosti. To je tudi razlog, zakaj je različico CHDK smiselno redno posodabljati.
• Če posežete po kompaktnem aparatu (fotografsko) manj renomiranega proizvajalca v višjem cenovnem razredu, lahko dobite marsikatero uporabno možnost, ki je konkurenca nima.
Moj mikro, december 2009 | Marko Koblar
