Preden se odločimo za nakup tablice, se je dobro vprašati, ali jo sploh potrebujemo. Za veliko večino normalnih ljudi je odgovor negativen. Nikar me tako grdo ne glejte. Verjetno si, tako kot jaz, lastite že namizni računalnik, prenosnik ter bolj ali manj pameten telefon. Toda ne skrbite, saj se naslednje vprašanje glasi: Ali si tablico želite? Odgovor na to je za marsikoga pozitiven. Verjetno tablice res ne potrebujete najbolj krvavo, razen če ste eden od redkih profilov z zelo specifičnimi potrebami. A če se dobro vprašate, ali res potrebujete klimatsko napravo, pralni stroj, telefon, elektriko in centralno ogrevanje? Vse te stvari so bile svojčas nepotrebne novotarije, s katerimi so se »važili« razni zanesenjaki, danes pa si življenja brez njih ne znamo predstavljati. Če menite, da vam bo tablični računalnik prišel prav, vam bo v veselje in da ga boste uporabljali, si ga privoščite. Navsezadnje je glavno poslanstvo sodobne elektronske tehnologije, da nam polepša življenje, ne pa da nam ga rešuje.

Vseeno je pametno premisliti, kako boste uporabljali svojo novo tablico. Ni vseeno, ali bo predvsem nadomestek za prenosnik, ali vas bo spremljala na poti, ali pa bo celo nadomestila vaš telefon. Najmanjše tablice namreč po diagonali merijo borih pet palcev, največje pa deset in več. Večina tablic, ki so trenutno na trgu, ima diagonalo zaslona približno 7 ali 10 palcev. Tudi teža tablic se zelo razlikuje, od približno 300 g pri 7 palčnih, do 700 g in več pri 10- palčnih modelih.

Prav tako je posebna niša bralnik e-knjig. Če bi tablico radi uporabljali predvsem za branje in ne potrebujete drugih zmogljivosti računalnika, je verjetno bolje, da se odločite za bralnik elektronskih knjig z zaslonom tehnologije e-ink. Večina teh napravic danes že podpira tudi brezžično povezavo, brskanje po spletu, označevanje besedil in druge uporabne funkcije, e-ink pa je očem in bateriji dosti prijaznejši od zaslona s tekočimi kristali, saj ne uporablja električne energije med obračanjem strani in ni stalno osvetljen. Žal ima ta tehnologija zato določene omejitve, zaradi katerih je manj primerna za uporabo v pravih tabličnih računalnikih. Večina zaslonov e-ink je namreč še vedno črno-belih in niso preveč dobri v prikazovanju dinamičnih vsebin.

Čeprav se tehnologija e-črnila hitro razvija in jo bomo brez dvoma čez nekaj let ali celo mesecev videli v več različnih vrstah naprav, so trenutno tablični računalniki še vedno omejeni na zaslone s tekočimi kristali. Ti so v tabličnih računalnikih dveh vrst – rezistivni in kapacitivni. Marsikomu ni popolnoma jasno, kaj naj bi ta izraza pomenila, vedo samo to, da so kapacitivni zasloni »boljši«. To je načeloma tudi res. Rezistivni zasloni zaznavajo dotik z dvema zelo blizu postavljenima električno nabitima plastema, ki ju dotik prsta ali stilusa stisne skupaj v določeni točki. V tej točki nato preskoči električni impulz in tako zaslon zazna, kje se ga je uporabnik dotaknil. Ta proces seveda zahteva, da zaslon pritisnemo z določeno močjo oz. pritiskom.

Kapacitivni zasloni dotik zaznavajo na popolnoma drugačen način. Sestavljeni so iz izolatorja (plastika, steklo), ki je prekrit s plastjo prevodnega materiala. Ker je človeško telo tudi prevodnik električnega toka, se ob dotiku prsta električno nabitega smrtnika spremeni elektrostatično polje na površini zaslona. Ti zasloni imajo pomembno prednost, saj so dosti bolj odzivni na dotik, kar omogoča tudi večjo natančnost pri delu (npr. risanje), saj pri uporabi ni treba pritiskati na površino. Pomanjkljivost je, da je večina stilusov neuporabnih, saj so iz plastike in niso prevodni kot mi, zaslona ne moremo uporabljati prek rokavic ali drugih materialov, uporaba pa je otežena tudi pri nizkih temperaturah. Dobijo se posebni stilusi, ki so narejeni posebej za kapacitivne zaslone. Ti so žal nekoliko dražji, a seveda so se domači mojstri v spletu domislili že kar nekaj načinov, kako lahko takšen stilus izdelamo kar sami. Kljub pomanjkljivostim povprečen uporabnik verjetno želi kapacitiven zaslon, saj je delo z njim prijetnejše in natančnejše.

Naslednja pomembna odločitev je velikost tablice. Tu je treba misliti predvsem, kaj je pomembnejše: prenosnost ali udobje pri delu. Na to vprašanje ni enega zveličavnega odgovora, ampak je ta popolnoma odvisen od uporabnika in namembnosti. Nekako najbolj priljubljena velikost zaslona je 10,1 palca, dimenzija, ki smo je vajeni že pri netbookih. Ta zaslonska diagonala verjetno pomeni dober kompromis med prenosnostjo in uporabnostjo, čeprav so tablice te velikosti še vedno nekoliko okorne in se morda ne bodo prilegale prav v vsako torbico. Iz neznanega razloga je večina zaslonov tablic v razmerju widescreen oziroma 16:9, čeprav je iPad požel uspeh z razmerjem 4:3. Razmerje 16:9 ima svoje prednosti predvsem pri gledanju filmov, toda uporaba tablic predvsem za gledanje filmov verjetno nima veliko smisla. Osebno mi nikdar ni bilo popolnoma jasno, zakaj v zadnjih nekaj letih zaslon 16:9 prevladuje vsepovsod – zasloni za namizne računalnike, prenosniki, netbooki, tablice in celo telefoni so privzeli dimenzije filmskih platen, po sistemu »moj računalnik je lahko televizor«.

Naslednja podobno nadležna stvar so gladki zasloni oz. zasloni glare. Res je, da so na teh zaslonih večpredstavne vsebine videti bolje, a računalnik ni filmsko platno. Večino časa ga potrebujemo za delo, in zato želimo, da je čim prijaznejši do oči, kar pa zasloni glare gotovo niso. Razumljivo je, da je za proizvajalce ceneje, da prikaz slike na svojem zaslonu izboljšajo tako, kot da bi vložili v večjo ločljivost in manjšo velikost zaslonske pike.

Ne smemo pozabiti, da k prenosnosti ne prispeva samo velikost, ampak tudi avtonomija. Večina tablic je zagotavlja 5−10 ur, ta čas je navadno daljši pri manjših tablicah z manjšim zaslonom, čeprav to ni vedno pravilo. Vsekakor je to občutno daljši čas avtonomije, kot ga zagotavlja povprečen prenosnik.

Poleg tega večina tablic omogoča priključitev zunanje tipkovnice in miške prek vmesnika bluetooth, ali, če imamo srečo, prek vmesnika USB in sicer klasičnega, mini ali mikro. Tako se lahko skromna tablica prelevi v čisto pravi namizni računalnik, ki bo kos tudi resnejšemu delu.

Zaradi svoje majhnosti so tablice nekoliko omejene tudi pri prostoru za shranjevanje podatkov. Ker jih večina uporablja pogone SSD (Solid State Drive) oz. pogone flash, štejemo kapaciteto diskov današnjih tablic le v desetinah gigabajtov, in ne v terabajtih, kot smo vajeni pri trdih diskih. Izjema je le ena tablica, in sicer Archosov G9, različica katerega ima 250-gigabajtni trdi disk. Primernost klasičnih trdih diskov za tablice je sicer vprašljiva – ne le, da so debeli, težki, se segrevajo in porabijo veliko električne energije, ampak so tudi počasnejši od pogonov SSD. K sreči večina tabličnih računalnikov omogoča uporabo pomnilniških kartic različnih proizvajalcev in formatov, s čimer lahko občutno razširimo prostor za shranjevanje podatkov. Seveda lahko s tablicami, ki imajo vmesnik USB, uporabljamo tudi zunanje diske, ki imajo dandanes že kar pošastne kapacitete.

Kar se tiče procesorjev, je večina tablic osnovana na procesorjih Cortex, ki so grajeni na arhitekturi ARM, ali na procesorjih Nvidia Tegra 2. Obe vrsti procesorjev v novejših tablicah tiktakata v dvojedrni izvedbi, pripravlja pa se lepo število tablic, ki bodo vsebovale štirijedrno moč. Tako se, vsaj glede moči procesorjev, tablice lepo kosajo z bolje znanimi netbooki in celo nekaterimi klasičnimi prenosniki. Prav tako se jim bližajo tudi v velikosti delovnega pomnilnika, saj ni za sodobne tablice nič neobičajnega, če ga vsebujejo gigabajt ali več. Večina novejših tablic na trgu ima vgrajen tudi grafični procesor za strojno pospeševanje tridimenzionalnih iger. Vsa strojna oprema mora seveda sklepati stalne kompromise zaradi omejenega prostora in varčevanja z električno energijo, a to še ne pomeni, da moramo tablice po zmogljivosti metati v isti koš z njihovim skromnim prednikom, dlančnikom. Marsikatera tablica bo namreč brez težav poganjala manj zahtevne tridimenzionalne igre ali predvajala videoposnetke v visoki ločljivosti (HD). Zdaj, ko smo malo bolj seznanjeni s tem, kaj lahko pričakujemo od tabličnega računalnika, si lahko ogledamo nekaj vročih predstavnikov v mojem izjemno subjektivnem izboru.

Moj mikro, oktober 2011 | Špela Šalamon |