Uporabniško okolje ni nič drugega kot eno samo pogovorno okno, v katerem so uporabniške nastavitve. Določite lahko novo velikost slike ter opravila, ki jih bo program izvedel. Med slednjimi so izdelava kopije, sprememba velikosti ali prenos v drugo mapo.
Dodatne nastavitve so skorajda očem skrite. Zakaj je to tako čudno urejeno, lahko le ugibamo. Verjetno so avtorji mislili, da bo uporabnik po njih posegal bolj poredko, pa so jih skrili v majhen besedilni del v pogovornem oknu. Tu lahko nastavljate dodatne možnosti, kot so kakovost slike, izbira formata, stopnja stiskanja in odmera glede na osnovno sliko. Pri prenosu se lahko ohranijo tudi informacije EXIF.

Vse nastavitve skupaj se shranjuje v besedilno datoteko, tako da jo z malce znanja lahko urejate kar iz ukazne vrstice. Podpira več ali manj vse standardne slikovne formate, prav tako CR2, NEF, MRW in RAW. Na vsako fotografijo je mogoče dodati digitalni pečat, ki ga izberete med nastavitvami. Prav tako je za celotno skupino mogoče izbrati eno od imen in program potem sam črkuje. Nastaviti se da še marsikaj in to urejate prek polj na osnovni maski.

VSO je tudi zelo hitro orodje, saj presenetljivo hitro pretvori veliko količino izbranih fotografij različnih mer v izbrano obliko. Poleg tega se poveže v operacijski sistem in ga je moč uporabljati vzporedno tudi z drugimi programi za grafično obdelavo. Seveda pa ga lahko poganjate kar iz ukazne lupine.

Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Aleš Farkaš