Rona Haviva boste najlažje srečali na katerem od kriznih žarišč po svetu, kjer bo v prvih vrstah beležil dogajanje. Naj bo to Haiti, Afganistan ali Bosna, kjer je bil pred leti, povsod bo enako kritičen in skušal svetu prikazati pravo sliko dogajanja. Ujeli smo ga pred njegovim predavanjem v okviru natečaja Slovenia Press Photo, kjer je imel tudi delavnice za fotografe. Naša vprašanja so bila predvsem tehnično usmerjena.

Katero opremo vzamete s seboj, ko greste po svetu?
Včasih sem imel poleg fotoaparata še videokamero, zdaj to delo opravlja fotoaparat, zraven so je še kompaktni fotoaparat, oprema za snemanje zvoka, nekaj zunanjih prenosnih diskov, prenosnik MacBook Pro, satelitski telefon, navaden GSM (iPhone), kup pomnilniških kartic, SD in Compact Flash ter žepni HD-snemalnik.

Vso to opremo nosite sami ali imate pomočnika?
Vse to nosim sam, včasih še kup dodatne opreme v obliki zdravil, zaščitnega jopiča, čistilca za vodo, žepnih luči, skratka vse, kar je potrebno za preživetje na kriznih območjih.

Ali vaše delo zahteva takojšne pošiljanje fotografij in video posnetkov v redakcijo?
V današnjih časih da. Roki so zelo kratki, vsi hočejo fotografije takoj. S Haitija sem fotografije pošiljal kar preko wi-fi omrežja, ki je čudežno preživelo katastrofo in je delovalo normalno. Zraven imam tudi opremo za pošiljanje podatkov prek satelitske povezave, a je ne uporabljam veliko. V državah tretjega sveta je wi-fi zelo razširjen, prav tako GSM-omrežje in lahko uporabljam GPRS za pošiljanje fotografij.

Kaj pa Irak oziroma Afganistan?
V vseh večjih mestih je na voljo internet, če ne drugje, v ameriških vojaških bazah. Prideš s terena in pošlješ fotografije, velikokrat kar prek iPhona.

Kateri fotoaparat uporabljate za svoje delo?
Uporabljam Canon 5D mark II. Predvsem zaradi tega, ker lahko z njim snemam tudi video v visoki ločljivosti. V tem trenutku ga uporabljam za vse namene, tudi v težjih razmerah. Uporabljam ga že od začetka, ko je fotoaparat prišel na trg.

Objektivi, ki jih uporabljate pri delu?
Največkrat uporabljam Canonov objektiv 24−70 mm f2.8, 16−35 mm f2.8 in 50 mm f1.2. Včasih tudi 24−105, ki ima umirjevalnik slike, slednjega uporabljam predvsem pri videu.

Obdelavo fotografij naredite sami ali jo prepuščate komu drugemu?
Ne, to vedno naredim sam, praviloma kar na terenu, kjer jo tudi opremim s spremnim besedilom.

Dovoljujete posege v svoje fotografije s strani urednikov?
Ne, tega ne dovoljujem, niti ne dovoljujem spreminjanja spremnega besedila. Praviloma ne dopuščam niti spreminjanja v črno-belo tehniko, saj to naredim sam. Če fotografiram v barvah, pustim fotografije v barvah in ne spreminjam v črno-belo.

Koliko časa že uporabljate digitalne fotoaparate?
Od afganistanske vojne leta 2001. Fotoaparat je bil počasen, datoteke so bile majhne. Ne glede na to si fotografiral za časopise ali revije, vse je bilo v digitalni tehniki. Afganistan je bil takrat ena od redkih svetovnih držav, kjer ni bilo fotolaboratorijev in nisi mogel razviti filma. Ko sem malo pred tem fotografiral na Kosovem, sem odšel v Prištino v prvi fotolaboratorij in razvil film, nato pretvoril slike v digitalno obliko in poslal v uredništvo.

Še vprašanje o cenzuri. Če greste fotografirat z ameriško vojsko, morate pokazati fotografije?
Ne, zdaj to ni več potrebno. V prvi zalivski vojni so to zahtevali, zdaj ne več. Imeli so pravilo, da ne dovoljujejo objave slik ranjenih ali mrtvih vojakov, ki sem jim vidi obraz, dokler njihova družina ni o tem obveščena oziroma bi o tem izvedela prek interneta. Se zgodi, da kak fotograf, ki prekrši ta pravila, izgubi možnost fotografiranja, se je pa tudi že zgodilo, da so objavili takšne fotografije kljub prošnji ministrstva za obrambo oziroma družine, da je ne bi.

Alan Orlič