Prevara deluje na približno takšen način. Ukradejo vam telefon. Tat takoj odpre več sočasnih klicev (konferenčni klic), po možnosti na telefonske številke, pri katerih je minuta klica draga. Klici so odprti toliko časa, dokler operater številke ne blokira. Ker najraje kradejo telefone tujcem, preteče nekaj časa, preden operater oškodovanca zazna zlorabo številke in jo blokira. Med problematičnimi državami za tovrstne zlorabe je Španija, saj tamkajšnji operaterji dopuščajo tudi do 260 sočasnih klicev z enega telefona. Zakaj bi kdo takšno storitev sploh potreboval, ni nobenemu jasno. Če je eno uro odprtih 260 klicev, to v grobem pomeni porabo 15.000 minut. Tudi če minuta stane le 30 centov, to še vedno pomeni strošek skoraj 5 tisočakov. Na katere številke tatovi kličejo, jo odvisno od cene klicev nanje, čim višja, tem bolje, predstavljajte si, da toliko minut porabi za mednarodni klic v državo, kjer so klici na minuto vredni nekaj evrov. Najraje pa kličejo ravno tja, saj se kriminalci v teh državah tudi lažje dogovorijo o delitvi »dobička«.

Vzemimo, da v Španiji ukradejo telefon Slovencu in naredijo, kot smo opisali. Slovenski operater relativno kmalu (a še vedno prepozno) od španskega operaterja, v omrežju katerega telefon gostuje, dobi podatek o hitri rasti telefonskega prometa. Ker imajo sistem za preprečevanje zlorab, številko blokirajo. Vseeno pa v praksi obveščanje med operaterji ni takojšno, zato preteče nekaj časa. Ker so bile storitve dejansko opravljene, španski operater pošlje račun slovenskemu in ta mu tega plača, strošek pa obračuna uporabniku. Mobilni operaterji ne poznajo deljenega tveganja kot na primer ponudniki plačilnih kartic, zato jim je vseeno. Čeprav bi lahko dokaj hitro zaradi višine zneska ugotovili, da je bilo nekaj narobe, in zavrnili račun, v tem primeru španskega operaterja. Španski operater pa bi lahko sploh prvi zaznal zlorabo, saj takoj vidi enormno rast prometa na telefonu, ki gostuje v njegovem omrežju, in številko blokiral. Pa tega ne stori. Plača pa račun, ki mu ga pošlje operater ali operaterji, v omrežjih katerih so številke, vključene v konferenčni klic. Del denarja ti tako ali drugače prepustijo kriminalni združbi. Denar steče, operaterji v verigi so svoje obveznosti poravnali, zato pričakujejo, da jih bo poravnal tudi uporabnik.
Zaradi zapletenosti zlorabe in »partnerjev« v procesu je jasno, da česa takega ne more storiti priložnostni tat, temveč organizirane kriminalne združbe. Ker je prevara poznana dlje časa, ker je evidentno, da uporabnik ne bo mogel poravnati računa z zneskom nekaj deset tisoč evrov, pa je zelo čudno, da operaterji temu početju niso naredili konca. Lahko bi.

Kako se zaščititi

Veliko v tem primeru naročnik ne more storiti, edino, da čim bolj zaščiti svoj telefon. To pomeni, da ga ima vedno na očeh in ne dovoli, da mu ga kdo ukrade. Zaščita vstopa v telefon z geslom tudi ni toliko pomembna kot enaka zaščita kartice SIM. Kodo PIN, ki bi jo morali vedno vnesti, ko se telefon ponovno zažene, pa običajno vsi najraje izključimo. Ker je zoprna, brez zveze itd. Vendar ni tako zelo neumna. V primeru te zlorabe tat pravzaprav hoče kartico SIM (ne telefona), ki jo vstavi v svojo napravo in prek nje izvede zlorabo. V tej napravi ima vse pripravljeno, da konferenčni klic vzpostavi z enim samim klicem. Zaščita kartice SIM mu verjetno tega ne bo preprečila, bo pa porabil nekaj časa, da jo odklene. Čas pa je ključen.

Čeprav operaterji, ko zaznajo enormno povečanje uporabe storitev, telefonsko številko samodejno blokirajo, mora oškodovanec čim prej poklicati operaterja, mu povedati, da je prišlo do kraje, in jasno zahtevati, da ta številko blokira. Prav tako mora prijaviti krajo lokalni policiji, tudi če telefon v njegovih očeh ni veliko vreden. Imel bo dokaz, s katerim bo kasneje lažje dokazoval svoj prav operaterju, če mu bo ta izstavil visok račun.

Ni pa vedno enostavno priklicati klicni center. Pred meseci sem tudi sam imel slabo izkušnjo s klicnim centrom največjega operaterja. Sredi nedelje se je pojavila težava s kartico SIM. Pet klicev na klicni center, pri vsakem sem deset minut poslušal njihovo glasbo in posneto govorjenje, vendar niti v enem primeru nisem dobil prostega operaterja. Težava je, da je ena številka za vse težave, ki jih imajo uporabniki, ni pa ene prednostne, ki bi bila namenjena zgolj res pomembnemu javljanju težav. Namesto tega operaterji odgovarjajo na banalna vprašanja, ponujajo nove storitve, uporabnik, ki bi rad prijavil krajo telefona, pa ne pride do njih.

Druga plat medalje

Kot vedno je tudi v tem primeru možna čisto drugačna zgodba. Uporabniku v tujini ponudijo, da mu za telefon ali le za kartico SIM plačajo tisočaka. Komu pri takšni ponudbi ne bi v očeh zasijali evri? Tudi skeptika, ki razume, da je s takšno ponudbo nekaj narobe, prepričajo, da naj prijavi krajo in z zamikom zahteva blokiranje telefonske številke, pa bo vse v redu. Njegov operater bo razumel, da je prišlo do zlorabe, za katero ni kriv, in nič ne bo narobe. Vse je možno, tudi takšen scenarij. Kar je še en razlog več, da bi morali operaterji tovrstne zlorabe aktivno preprečevati. Ne nazadnje so lahko tudi sami žrtev kriminalne združbe.