Redni bralci se spomnite, da smo pred meseci predstavili Microsoftovo storitev Photosynth, ki fotografije lepi kot plasti na navidezni model in tako ustvarja 3D- predstavitev. Po izdelanem »kolažu« fotografij se lahko sprehajate in gledate fotografije. Te pa so še vedno dvodimenzionalne. Prej omenjena skupina pa je fotografije uporabila, ne da bi oblepila model, temveč da bi pridobila pravi 3D- objekt, ki ga, če že želite, lahko navsezadnje tudi natisnejo s tridimenzionalnim tiskalnikom. Kako?

Najprej so se odločili, katero znamenitost želijo ustvariti. Na slikah lahko vidite katedralo Notre Dame (uporabili so 653 fotografij), kip Venere (129 fotografij), oboje iz Pariza, in cerkev iz italijanskega mesta Pisa (56 fotografij). Napisali so program, ki je sam »vlekel« fotografije iz storitve Flickr in jih hkrati tudi ocenil: so dovolj dobre za izdelavo objekta ali pa so preslabe, so preveč zamegljene ali preprosto na njih ni vidno dovolj podrobnosti. Zaradi načina oblikovanja modela je jasno, da je končni rezultat manj odvisen od števila fotografij, ki so na voljo, kot od podrobnostih na fotografijah. Vzemimo na primer kip Venere. Če so vse slike posnete s sprednje strani, niti ena pa z zadnje strani, 3D-model ne more biti popoln.

Fotografije, ki so prešle sito, »obdela« drugo orodje. Pri vsaki izračuna relativen položaj fotografa v prostoru. Fotografije, kjer so položaji različni − več kot je takih, natančnejši je izračun − so osnova za izračun oddaljenosti fotografa od objekta in podrobnosti na njem. Tako računalnik postopoma izračuna relief objekta (postopek imenujejo stereo primerjava in je podoben delovanju našega vida), katere podrobnosti so bolj oddaljene, katere bližje in tako naprej. Iskanje fotografij, njihovo filtriranje in oblikovanje modela lahko traja nekaj ur, vendar je popolnoma samodejno. Ni potrebe po dodatnih podatkih, ki bi jih moral algoritmu posredovati človek.

Prednost predlaganega algoritma je v izrabi virov, ki so na voljo, fotografij uporabnikov spleta. Kompleksnejši sistemi za izdelavo 3D-modela predvidevajo profesionalno fotografiranje s stereo fotoaparatom oziroma uporabo sistema za lasersko skeniranje. Oboje ni ravno poceni in je zato neprimerno za »obdelavo« celotnega mesta, na primer Rima, kar je v nekaj letnem načrtu omenjene skupine. Profesionalni sistemi omogočajo natančnejši model, ker zajamejo več podrobnosti v večji ločljivosti (predvsem lasersko skeniranje). Težava je tudi v tem, da uporabniki fotografije visoke ločljivosti nekoliko zmanjšajo, ko jih objavijo v spletu. S tem pa se izgubi nekaj podrobnosti, ki bi izboljšale končni rezultat algoritma.

http://grail.cs.washington.edu/projects/mvscpc

Marjan Kodelja