O smsih so se pogovarjali že precej pred tem. Leta 1984, ko GSM sploh še ni bil evropski standard, ampak zgolj skandinavska implementacija, se je finski inženir Matti Makkonen v Københavnu v neki piceriji s sodelavci pogovarjal, kako bi lahko protokol GSM uporabili tudi za dostavo tekstovnih sporočil. Istega leta se je začel razvoj prihajajočega standarda za pošiljanje sporočil, na katerem je delal francosko-nemški konzorcij. Razvoj se je vlekel polnih osem let predvsem zato, ker je bilo treba vmes standardizirati GSM. Ko je leta 1990 GSM postal standard, je bil leto dni pozneje opravljen prvi klic po tem standardu, leta 1992 pa je sledil prvi sms.

Od tedaj se struktura smsov ni bistveno spreminjala. Še vedno so omejeni na 160 7-bitnih znakov, čeprav je danes mogoče z žrtvovanjem prostora uporabljat tudi razširjene znake (recimo šumnike) in pisati daljša sporočila ter jih poslati v več paketih. Prvi komercialni telefon s podporo za smse je leta 1993 pripravila Nokia, šele leta 1995 pa smo dobilo znamenit sistem T9 (predvidevanje vpisane besede s samo enkratnim pritiskom na tipko). Šele leta 1999 je bilo mogoče sms pošiljati med različnimi operaterji.

Danes je sms zanimiv ostanek nekih drugih časov, ki se trmasto upira razvoju. Kljub elektronski pošti, socialnim omrežjem, mmsom, hipnemu sporočanju in ostalim tehnologijam, ki so vgrajene tudi v moderne telefone, so smsi ostali. Ocenjujejo, da tri četrtine uporabnikov mobilnih telefonov redno pošilja smse. In čeprav so s svojimi omejitvami povsem neprimerljivi z modernejšimi oblikami komunikacije, so prav zaradi razširjenosti, preprostosti in enostavnosti še vedno nezamenljivi.

vir: SloTech