Odprta koda je nov družbeni, politični in ekonomski pojav z naslednjimi značilnostmi:

i. Odprta koda je nova oblika produkcije, ki je neločljiva od interneta in skupaj z njim spreminja naravo dela, interaktivnosti in distribucije.
ii. Odprta koda je nov odnos med družbeno skupnostjo kulturo in ekonomijo. Odprtokodna skupnost temelji na lastnih pravilih in vrednotah, ki se ne podrejajo ekonomski logiki.
iii. Odprta koda je eksperimentalna produkcija, ki se opira na novo pojmovanje lastnine, saj ne izključuje ne-lastnikov, ampak razširja »pošteno rabo« (fair use) brez varovanja lastništva.
iv. Odprta koda se ne omejuje na programsko opremo, ampak je model za produkcijo in distribucijo znanja na vseh področji.

Odprtost kode je stvar svobode, ne cene. Treba jo je razumeti kot »svobodo govora«, ne kot »brezplačno pivo«. Običajno je navajanje »štirih svobod«: (i) svoboda uporabe za katerikoli namen (svoboda 0); (ii) svoboda dostopa do izvorne kode zaradi dopolnjevanja (svoboda 1); (iii) svoboda redistribucije kopij (svoboda 2); (iv) svoboda izdelave in distribucije nove verzije (svoboda 3). (Lessig, 2006)

Motivacija za delo z odprto kodo je povezana s pripadnostjo skupnosti, ki je odločena izdelati najboljšo programsko opremo, imeti od tega praktično korist in pri tem uživati zadovoljstvo. Raziskave (Wheeler, 2007) ponujajo približno naslednjo tipologijo razvijalcev odprte kode:

• tretjina je »partizanov«, ki jih motivira njihova trdna vera, da programska oprema mora biti v vsakem primeru odprta;
• petina je »ekspertov«, ki uporabljajo odprto kodo, ker je za določene funkcije najboljša;
• četrtina je »entuziastov«, ki delajo z odprto kodo, ker je zanimivejša od drugih pristopov;
• petina je »firbcev«, ki morajo preizkusiti tudi odprto kodo.

Odprta koda je zaradi svoje neekskluzivnosti in nerivalskosti tipično javno dobro in se izmika običajni ekonomski logiki. Javno dobro od nekdaj spremljajo dvomi, da bodo iz skupne sklede jedli tudi takšni, ki vanjo ničesar ne prispevajo. Pri odprti kodi so v skupni skledi kreacije programske opreme in če jih zaužijejo tudi takšni, ki (še) niso prispevali svojih dosežkov, to prav nič ne zmanjšuje zadovoljstva uspešnih kreatorjev. S »kramarsko logiko« tega pač ni mogoče nikoli razumeti.

Ključ odprte kode je sodelovanje, ki temelji na prostovoljnosti pristopa in odstopa. Razkol med sodelavci je nenehno prisotna možnost in v primeru Unixa je odločilno vplival na njegov razvoj. Linuxu ga škodoželjneži napovedujejo že od samega začetka, vendar vedno znova zmaguje formula sodelovanja. Zmaguje kultura skupnosti, ki temelji na novi vrsti lastnine nad kodo. Skupnost je razvila svojevrstno samoupravo z jasno določenimi funkcijami ustanovitelja, njegovih namestnikov, vzdrževalcev, akreditiranih razvojnikov in sploh vseh »pingvinov«. Vse te vloge izhajajo iz nespornih kompetenc, in ne iz morebitnih političnih koalicij. Vse komunikacije v skupnosti so dosledno javne, kar omogoča neizprosno kritiko. Najpomembnejša iznajdba Linusa Torvaldsa dejansko ni njegov »kernel«, ampak »kooperativa«, ki izkorišča internet. (Kelty, 2008) »Močan ego« za skupnost ni problem, dokler je onemogočena zloraba pozicije moči za osebno okoriščanje v smislu prisvajanja rezultatov drugih. Izkoriščanje je potemtakem nesprejemljivo!

Programska oprema je zelo kompleksen proizvod: RedHatova različica Linuxa ima preko 30 milijonov vrstic kode. Če kaj takega razvijajo v zasebnem podjetju na klasični način zaprte kode, gre vsaj polovica sredstev za različne kontrole. Pri odprti kodi je uveljavljen pristop modularizacije, ki ga podpirajo sistemi za upravljanje izvorne kode (SCM), in celoten razvojni proces poteka prek interneta ob sodelovanju velikega števila prostovoljnih razvojnikov. Nihče nikjer ne žigosa delovnega časa, vsi pa tekmujejo za najboljšo rešitev problema. Sankcija za slabo opravljeno delo je javna kritika v skupnosti.

Ne da bi se spuščali v podrobnosti produkcijskega načina odprte kode, lahko povzamemo, da gre za izjemno provokacijo tradicionalni delitvi dela, organizacijski hierarhiji in konvencionalnemu razumevanju lastnine. Že leta 1998 je izvršnik pri Microsoftu Vinod Valloppillil napisal Billu Gatesu zaupno poročilo, ki je pozneje pricurljalo v javnost kot Halloween Document, v katerem opozarja na visoko kakovost Linuxa in učinkovitost odprte kode kot načina razvijanja programske opreme. Tam piše tudi naslednje: »Intrinzični paralelizem in svobodna izmenjava idej pri odprti kodi imata tolikšno prednost, da sploh ni primerljiva z našimi veljavnimi modeli … Možnost zbiranja in žetve kolektivne inteligence tisočih posameznikov po internetu je preprosto čudovita! In odprtokodna evangelizacija se s širjenjem interneta stopnjuje veliko hitreje, kot to uspevamo z Microsoftovo evangelizacijo.« Gates se je vseeno odločil za napad na odprto kodo, saj česarkoli drugega od renegata ni bilo mogoče pričakovati. Drugi veliki igralci IT-industrije (IBM, Oracle, Google, Amazon itd.) pa so ubrali drugačno pot in so se vključili v odprtokodni blok.

Nov produkcijski način, ki ga predstavlja odprta koda, bi lahko prenesli na druga področja, če bi na njih sprejeli naslednja načela:

• Uporabniško izhodišče pri vodenju procesov inoviranja v paralelno distribuiranih okoljih.
• Kooperativno upravljanje, podprto s kulturnimi normami in upravljavskimi pravili.
• Ekonomija neekskluzivnega proti-rivalskega javnega dobra z omrežnimi eksternalitetami in sinergijami.
• Redefiniran pomen lastninskih pravic, ki se omejujejo na distribucijo in ne poznajo izključevanja.

Seveda se bodo tem načelom ogorčeno uprla vsa tista okolja, ki dajejo prednost rutini pred ustvarjalnostjo, ki gradijo na ločevanju. in ne na povezovanju, ki modularizacijo zavračajo zaradi izgube nadzora nad celoto, ki jim je lastnina sveta, tudi ko ustavlja razvoj.

Moj mikro, Februar 2010 | Franci Pivec |