Res je sicer, da vsaj tretjina švicarske populacije, starejše od 15 let, redno »piratizira« glasbo, filme in igre, vendar denar, ki ga s tem prihranijo, porabijo za druge vrste zabave, kot so koncerti, kinopredstave in podobno, tako da denar ostane v zabavni industriji, le da se znotraj nje nekoliko drugače »kupčka«. Poleg tega še pogumno ugotavljajo, da so zaradi piratstva oškodovana predvsem tuja podjetja, ki pa so si bolj ali manj sama kriva, saj se niso prilagodila spremenjenemu obnašanju kupcev. Strah, da bi imelo piratstvo vpliv na lokalno kulturno dogajanje, pa je po njihovem neutemeljen in je zato obstoječa zakonodaja popolnoma primerna. Bravo, Švicarji! Pokazali so pogum, ki ga večina držav do zdaj ni zmogla. Pokazali so, da razumejo preprosto dejstvo, da tehnologije v sodobnem času ni mogoče več ustaviti. Internet ni električni avtomobil, katerega razvoj je bil zaradi naftnih lobijev zaviran. Internet so dokumenti, glasba, slike in filmi, pretvorjeni v bite in bajte. Teh pa ni mogoče več »ne-delati« ali zavreti. Še več, le pospeševali se bodo.
A tega marsikdo noče razumeti. No ja, lažem. Seveda razumejo, saj niso neumni. Vedo, da je zlatih časov glasbenega in filmskega založništva, kot smo jih poznali, konec. Konec je tudi nesorazmerno velikih dobičkov na področju programske opreme. In roko na srce, je bilo stanje res nelogično. Nelogično je, da glasbenik od svojega izdelka dobi le deset odstotkov prodaje izdelka. Nelogični so dobički nekaterih programskih podjetij. To, da veliko vlagajo v razvoj, je jasno, a pri milijardnih dobičkih po tem, ko so bila sredstva za razvoj že odbita, je jasno, da so izdelki predragi. Nelogično je na tem trgu še marsikaj.
A denar ne smrdi, in če ga enkrat veliko zaslužiš, se zmanjšanju zaslužka upiraš, kolikor je le mogoče. Vsaj dokler ne najdeš alternativne rešitve. In teh je zadnja leta kar nekaj. Recimo knjižni trg. Amazon, Barnes and Noble sta se novim razmeram dobro prilagodila in našla ne le način, kako obstati na knjižnem trgu ampak tudi način, kako najti nove tržne modele. In pojavili so se Kindle, Nook, pa spletne trgovine, kjer je poleg knjig mogoče dobiti celo vrsto drugih stvari. To je omogočil internet in tega so se ti »knjigarnarji« (v primerjavi z našimi, žal) hitro zavedli. In zdaj so uspešni.
Primerov je še kar nekaj, delujejo pa po dokaj jasnem načelu. Treba je biti kreativen in najti način, kako uporabniku po eni strani ponuditi privlačne izdelke, po drugi pa ga »stisniti«, da bo to moral plačati, hkrati pa se pri tem ne bo počutil opeharjenega. Amazon je naredil Kindle in zdaj prodaja to napravo in še elektronske knjige zraven. Apple je izdelal privlačno napravo, imenovano iPod, ki jo prodaja za (pre)velik denar, hkrati pa ponuja tudi nakup glasbe. Podobno je s tablicami. Nov izdelek in poslovni model, ki starega spreminja tako, da ga prilagaja novim razmeram.
Pravzaprav je na neki način enako tudi pri Windows. Microsoft je z aktiviranjem in podobnimi mehanizmi tako zapletel namestitev operacijskega sistema, da se velikemu številu uporabnikov preprosto ne da ukvarjati s tem, kako namestiti nelegalno kopijo, da bo zadeva delovala tako, kot je treba, hkrati pa ponudil za uporabnike sprejemljive cene nakupa sistema skupaj z novim računalnikom. Tudi to je prilagojen model. In pravzaprav je prilagajanje novim razmeram tudi toliko opevani oblak. Če nekdo misli, da je oblak nekaj, kar nam programerske hiše ponujajo zato, da bi nam bilo lepše in boljše, se krepko moti. To je tako, kot da bi mislili, da so naši politiki tu zato, da bo nam boljše. Ne, razlog oblaka je v iskanju novih modelov poslovanja z namenom zaslužiti še več denarja. Oblak je dober, ker ga ni mogoče nelegalno kopirati, možen je dober nadzor in s tem pridobitev več plačljivih uporabnikov, od katerih se bo skupaj pod črto nateklo več denarja.
Če se v sodobnem svetu nekdo ne more prilagoditi novim razmeram, si je pač sam kriv. Kaj č'mo? Zato bi bilo dobro, da nas že enkrat nehajo zasipavati s takšnimi in drugačnimi grožnjami in se raje prilagodijo razmeram. Država pa tudi naj pokaže nekaj hrbtenice.
Moj mikro, januar 2012 | Zoran Banovič
