Politika je potrebovala kar nekaj stoletij, da se je nekako »uredila« in da je to »pokapirala«. Potrebni sta bili dve svetovni in kopica regionalnih vojn, da so ljudje ugotovili, da skrajnosti niso uporabne. Da ideološka navlaka ne koristi nikomur in da je pomembno le to, kako bomo živeli.
Stanje na informacijskem trgu me nekoliko spominja na stanje v politiki. Tudi v informatiki, bolje rečeno na področju programske opreme, bi lahko naredili podobno delitev kot v politiki. Tudi tu imamo dve skrajni opciji. Na desno stran bi lahko postavili licenčno programsko opremo, saj zagovarja komercialne interese, je konservativna in ne mara sprememb, na skrajno levo stran pa zagovornike prostega programja. Kaj pa je vmes? Hmm, počasi.

V politiki je dolga stoletja vladala desnica, če seveda pod pojmom desnica jemljemo nekaj tradicionalističnega, konservativnega in ne ravno prijaznega do »malih ljudi«. A s to desnico je bilo nekaj hudo narobe. Tako narobe, da so se počasi, a zanesljivo začele pojavljati alternative. Te alternative so bile, ko so dobile dovolj zagona, zelo radikalne in ponekod tudi kar uspešne. Posebej v državah, kjer je bilo s prejšnjimi sistemi nekaj res hudo narobe. In sproženih je bilo kar nekaj revolucij, ki so prinesle točno to, kar pojem revolucija pomeni – obrat. In to popoln obrat. Šli so v drugo skrajnost. K sreči ne povsod. Tisti desni so, še preden se je tudi njim zgodila revolucija, ugotovili, da lahko, če ne bodo popravili svojega odnosa, izgubijo vse. In so malce popustili, ravno toliko, da do revolucije ni prišlo. V tistih državah, kjer so revolucijo izvedli, so bili nekaj časa kar zadovoljni, potem pa so ga tudi oni začeli biksati. In spet so ljudje postali nezadovoljni in so ponekod sprožili − kontrarevolucijo. In tako je nastala zmeda. Najmanjši skupni imenovalec te zmede je ugotovitev, da zadeve delujejo le nekje na sredini med obema skrajnostma. In tu nekje smo zdaj. V državah, ki so šle skozi opisane težave, zdaj vladajo skupine, ki so nekje vmes med skrajnostma, se pa deklarirajo kot desno- ali levosredinske stranke, s čimer hočejo povedati, da so bodisi zmerno konservativni ali zmerno napredni. In nam je lepo …

Zelo podobno je z informacijskim trgom. In tu se pojavlja vprašanje, kako daleč smo od ugotovitve »in nam je lepo…«. Kje smo? Smo v fazi, v kateri je bila politična Evropa nekje na začetku dvajsetega stoletja. Smo v fazi, ko je z obstoječim stanjem očitno nekaj narobe, ko se pojavljajo alternative in tudi nekatere revolucije. Bo nadaljevanje podobno kot v politiki? Bomo tudi tu imeli tržno različico svetovnih vojn, da se bodo zadeve umirile in da se bo ugotovilo, da skrajnosti niso dobre? Mislim, da tako hudo ne bo. In to kažejo tudi dejstva.

Pa najprej razdelimo »politični« prostor. Na skrajni desni strani imamo Microsoft (koga pa drugega …), ki je pojem plačljivo-licenčne programske opreme. Na skrajni levi je Richard Stallman s prostim programjem. Se bosta ta dva spopadla in bomo morali čakati na »derivate« ene in druge ideje, da bomo dobili nekaj sprejemljivega? Pred kakimi desetimi leti je bilo sproženih kar nekaj puščic med obema taboroma, a do svetovnega spopada ni prišlo. Bilo pa je (in je še) nekaj odmevnih spopadov. A premiki k sredini že dogajajo. In to tako z leve kot z desne. Premik z desne proti sredini predstavljata recimo Sun in IBM (jih pa je še veliko), ki poleg licenčne programske opreme podpirata tudi odprtokodno. Premik z leve proti sredini pa delajo tisti, ki so odprtokodno filozofijo prenesli v komercialni svet – SuSE, RedHat in druščina. Kje pa so kompromisi? Pravzaprav jih je kar nekaj. Najprej je bil kompromis sklenjen na levem delu, ko se je začelo govoriti o tem, kako živeti od odprte kode, in so omenjena podjetja sploh nastala. Desnica, ki je konservativna, kompromisov ne sklepa kar tako hitro, a na koncu jih vendarle. Tudi »najbolj ortodoksni«. In to zdaj počne tudi Microsoft s svojim Popflyjem, sodelovanjem z Novellom, z napovedmi o Silverlightu za Linux in podobnimi zadevami.

Kako daleč smo torej od »in nam je lepo…«? Kar precej. Še vse preveč je »evangelistov« z ene in druge strani in ideološke navlake. Dodatna težava je v tem, da je programska industrija, zlasti v majhnih državah, kot je Slovenija, zelo odvisna od prave politike. Če hočemo torej priti do produktivnega stanja, potrebujemo sposobne, predvsem pa pogumne politike, ki se ne bodo sprijaznili s trditvijo, da je država »okolje, ki ni prijazno inovacijam in eksperimentom …«

Objavljeno: Moj mikro, Marec 2008 | Zoran Banovič