Primerjati prejšnjo in sedanjo politično elito skozi lupo narejenega na informacijskem področju bi bilo tako kot primerjati dva kmeta z različnimi izhodišči. Prvi je pred osmimi leti njivo izkrčil iz kraške zemlje, kjer je prej raslo le grmovje. To grmovje je posekal, izkopal kamne, posejal žito in se vsako leto pohvalil, kaj vse je naredil. Napredek je bil viden tudi nepoučenim opazovalcem, ki so se naključno peljali mimo. Po štirih letih je zdaj lepo urejeno njivo prevzel drugi kmet in nadaljeval delo tam, kjer jo prvi končal. Tudi on se je trudil, uporabil boljša gnojila in škropiva, dodal na del njive nove kulture, vendar površni opazovalec takšne spremembe težko opazi. Tako nekako je tudi s sedanjo in prejšnjo vlado. Obe sta delali, o uspešnosti obeh bi lahko razpravljali na dolgo in široko. A kljub temu ostaja občutek, da je prejšnja na tem področju naredila več od sedanje.
KAJ SO OBLJUBLJALI
Tik pred državnozborskimi volitvami leta 2004 smo se o problematiki informacijske družbe pogovarjali z magistrom Matjažem Janšo, ki je v tej vladni sestavi zasedel mesto direktorja Direktorata za elektronske komunikacije. Odgovarjal je v svojem imenu in v imenu strank, ki so na volitvah nato tudi prevzele vodenje države. Zbrali smo vprašanja in odgovore, ki so aktualni še danes!
Kako pomemben je IT za Slovenijo v luči vstopa v EU? Ali je po vašem mnenju Slovenija informacijsko enakopravna članica petindvajseterice?
IT je eno najpomembnejših področij za nadaljnji razvoj Slovenije v smeri enakovrednega partnerstva z drugimi članicami EU na vseh področjih življenja in dela. Ker si EU prizadeva vzpostaviti konkurenčno in na znanju temelječe gospodarstvo, se tudi Slovenija usmerja v pospešeno razvijanje informacijske družbe. Slovenija se lahko po razvitosti telekomunikacijske infrastrukture in usposobljenosti svojih strokovnjakov na tem področju primerja z večino evropskih držav oz. celo presega povprečje. Po nekaterih drugih merilih razvitosti informacijske infrastrukture pa Slovenija zaostaja tako za državami EU-ja kot tudi za številnimi njenimi pristopnicami.
Komentar Mojega mikra: Čisto političen odgovor, ki v sebi skriva vse in nič. Malo smo dobri, malo slabi, se pa trudimo. Roko na srce, če bi enako vprašanje postavili danes kakšnemu neodvisnemu strokovnjaku, bi verjetno dobili podoben, če ne celo enak odgovor. A političnost odgovora še ne pomeni, da se v zadnjih štirih letih ni delalo, kaže pa na dejstvo, da se ni storilo dovolj, da bi se razkorak do razvitejših držav zmanjšal! Zelo nazorno se je pokazalo, da je Slovenija na obrobju svetovnih IT-tokov. Imamo IT-podjetja, ki uspešno delujejo na našem in na trgih nekoč skupne države, občutno premalo pa je slovenskih IT-rešitev, ki jim je uspel prodor na zahtevnejše zahodne trge. Če smo še tako zaverovani sami vase in v lastne sposobnosti, ne moremo mimo preprostega dejstva, da so le ti trgi tisti, ki ločijo dobre (odlične) od povprečnih rešitev.
Četudi je morebiti vlada pred volitvami 2004 resnično verjela v IT, se je pozneje (tako kot do vseh nastajajočih industrij) obnašala dokaj mlačno. Ni znala oceniti, katera so tista področja, v katera se splača vlagati na dolgi rok, in katera tista, ki bodo na dolgi rok postala nezanimiva.
Je po vašem mnenju Slovenija v preteklih letih naredila na področju informatike dovolj? Če ne, kje vidite največje zaostanke in težave?
Z razvojem informatike v preteklih letih ne moremo biti zadovoljni. Glede na bruto narodni prihodek Slovenija razmeroma premalo vlaga v razvoj informacijske družbe. Največji zaostanki so po našem mnenju nastali na področju opremljanja širokih slojev prebivalstva s sredstvi ITkT. Predvsem je to razvidno v celotnem sistemu šolstva in na področju izobraževanja. Ne moremo biti zadovoljni s stanjem informatike v javni upravi, kjer so premiki sicer opazni, vendar samo na izbranih področjih, pa še tu je opaziti nezadostno strokovnost in uporabo vprašljivih rešitev. MID-u s svojo regulativo ne uspe slediti tehnološkemu razvoju informatike v svetu in prepušča urejanje aktualne problematike drugim subjektom v družbi. Dobro koordiniranih projektov je malo. Informacijska politika ni transparentna in jasen koncept njenega razvoja ni razviden. Slovenija bi morala več storiti tudi na področju spodbujanju konkurenčnosti in podjetništva v vseh segmentih informacijske družbe.
Komentar Mojega mikra: »Deja vu« … tudi ta odgovor je še vedno aktualen. Do spremembe miselnosti ni prišlo in vse, kar je v tem odgovoru podanega, še kako velja tudi danes. Z razvojem informatike v preteklih letih ne moremo biti zadovoljni! Opremljanje širokih slojev prebivalstva je … no ja, ga ni, storitve v javni upravi pa so, a je odgovor enak kot pred štirimi leti. Premiki so sicer vidni, a samo na izbranih področjih, pa še tu je opaziti nezadostno strokovnost in uporabo vprašljivih rešitev.
Kako ocenjujete storitve e-javne uprave? Kaj je na tem področju še treba postoriti oziroma kje so bile storjene napake?
E-javna uprava se v Sloveniji prepočasi razvija. To velja tako za razmerje državljan– javna uprava, kakor tudi za razvoj e-uprave znotraj državnih organov. Če želimo dati razvoju informacijske družbe ustrezen poudarek, potem moramo poskrbeti, da bodo vsa ministrstva in javna uprava začutili pomembnost razvoja informacijske družbe. Za to potrebujemo predvsem koncept ozaveščanja in uvajanja informacijskih aplikacij v vse dele državne uprave. Cilj e-uprave mora biti predvsem dvig konkurenčne prednosti družbe in učinkovitosti državne uprave. Potreben je skladni razvoj e-uprave na vseh področjih, saj so danes nekatera področja informacijsko zanemarjena. Smiselno je uvesti in poenotiti načine varnega poslovanja in komuniciranja na vseh ravneh komuniciranja z javno upravo in drugimi ustanovami javnega sektorja. Opazno je zaostajanje pri promociji storitev e-uprave in pri uporabniški prijaznosti, ki smo je ob njihovi uporabi deležni.
Komentar Mojega mikra: E-javna uprava se še vedno prepočasi razvija. Brez dvoma. Narejene so bile izboljšave v informacijskih sistemih in povezavah med zbirkami podatkov, ki so sicer zelo pomembne, a običajnim ljudem manj vidne, manj pa je bilo novih storitev. Predvsem je problematično to, da ničesar ni bilo storjeno na dveh področjih, ki sta v različnih domačih in strategijah Evropske unije opredeljeni kot najpomembnejši. To sta e-učenje in e-zdravstvo. Pilotski projekt prenove zdravstvenega sistema je že preložen na jesen, o nacionalnih sistemih za e-učenje (s poudarkom na e-gradivih) pa ni ne duha ne sluha. Z e-učenjem, e-recepti, digitalizacijo slovenskega kulturnega bogastva, e-dostopom do zdravstvenih storitev in podobnim, se bo, kot kaže, morala ubadati naslednja vlada.
Kaj boste storili in kako, da boste pripeljali podatkovne povezave tudi v podeželske predele Slovenije? Bi lahko tak projekt spodbudili s državnim denarjem?
Ena izmed prednostnih nalog bi morala biti vzpostavitev podatkovnih povezav v podeželskih predelih Slovenije, saj bomo tako lahko izvajali skladnejši regionalni razvoj. Naša želja je omogočiti širokopasovne dostope vsem državljanom Slovenije, ne glede na njegovo geografsko lego ali oddaljenost od mestnih središč. V ta namen razmišljamo o uvrstitvi širokopasovnega dostopa z vsaj minimalno pasovno širino v nabor univerzalne storitve. Menimo, da je v ta namen treba tudi z državnim denarjem podpreti konkurenčnost pri ponujanju širokopasovnega dostopa in posodobitvi tistega dela obstoječega telefonskega omrežja, ki s svojimi značilnostmi ne ustreza ponujanju širokopasovnih dostopov.
Komentar Mojega mikra: Če rečemo, da nič ni bilo storjeno, ne bi govorili resnice. Zagotovo pa ni bilo storjeno dovolj. Šele v začetku tega leta smo lahko videli strategijo razvoja širokopasovnih priključkov, ki naslavlja to problematiko in obljublja rešitve. Trenutno stanje v državi pa je tako, da so urbana področja razmeroma dobro pokrita, podeželje pa ostaja na stanju izpred štirih let. To kaže na problem, ki je prisoten v vsej Evropi, in sicer, da operaterji omrežja gradijo le tam, kjer lahko v razumnem roku pričakujejo povrnitev investicij. Širokopasovni dostop ni bil uvrščen v nabor univerzalnih komunikacijskih storitev. Vprašljivo je tudi, kakšen je minimalen širokopasovni priključek, saj se zahteve zaradi novih in zahtevnejših e-storitev v svetu iz leta v leto stopnjujejo. In tako smo na ravni, kjer se digitalna ločnica med mesti in podeželjem še povečuje, kar je nekaj, česar si nobena vlada ne bi smela privoščiti.
Ali menite, da mora država pomagati pri nastanku uporabnih slovenskih spletnih vsebin? Če da, kako bi jih podprli?
Država mora poskrbeti za pospeševanje razvoja spletnih strani ter za njihovo strukturirano povezljivost na vrhnjih nivojih. Pospeševanje razvoja spletnih strani je možno zagotoviti z različnimi ravnmi izobraževanja in usposabljanja zainteresiranih. Z javnimi razpisi za natečaje bi država lahko spodbujala slovenska podjetja, ki se s tovrstno problematiko profesionalno ukvarjajo in s tem prispevala k zvečanju njihove kakovosti. Zgled so nam lahko nekatere države pristopnice, pa tudi nekatere države, ki bodo to kmalu postale.
Komentar Mojega mikra: Kratko in jedrnato. Področje, ki je ostalo na ravni pozornosti prejšnje vlade.
Stavite na Linux in prostokodno programsko opremo ali se bolj nagibate k licenčni programski opremi?
Vsekakor podpiramo uvajanje Linuxa in prostokodne programske opreme. Podpiramo tudi razvoj projektov v gospodarstvu, ki temeljijo na odprti kodi. Menimo, da je v tem trenutku potreben pristop do navedene problematike v smislu sinergijskega uvajanja oziroma soobstoja obeh možnosti, torej licenčne in prostokodne programske opreme.
Komentar Mojega mikra: Je prostokodna programska oprema v večji meri prisotna v javni upravi? Ne! No ja, nekaj malega, a to je bolj žalitev za odprto kodo kot pa seme, ki bi lahko pozneje vzkalilo v kaj konkretnejšega. A o tem smo že neštetokrat pisali. In smo dosegli, da se je ustanovila neka komisija, ki nič ne dela …
Iz koalicijske pogodbe
ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE
Cilji koalicije na področju elektronskih komunikacij so naslednji:
1. Vzpostavitev visoke stopnje konkurenčnosti na trgih elektronskih komunikacij z izvajanjem že sprejete zakonodaje, vzpostavitve dejanske neodvisnosti APEK ter projekti za pospeševanje razvoja konkurence.
2. Vzpostavitev mehanizmov, po katerih bosta vlada in APEK dejansko delovali v smeri vzpostavljanja konkurenčnih razmer na trgih elektronskih komunikacij.
3. Zagotoviti racionalno rabo frekvenčnega spektra in preko nje spodbujati razvoj novih tehnologij, pluralizacijo medijev in konkurenčnost.
4. Omogočitev cenovno sprejemljivega dostopa do širokopasovnega omrežja za gospodinjstva na celotnem območju Slovenije.
5. Subvencioniranje telekomunikacijskih ter informacijskih storitev samo na segmentih, kjer privatna podjetja ne nudijo storitev zaradi ekonomskih razlogov, in to v z javnim natečajem doseženem minimalno potrebnem obsegu.
6. Čimprejšnji umik države iz direktnega ali posrednega lastništva telekomunikacijskih operaterjev. Postopna odprodaja državnega deleža Telekoma Slovenije in njegovih hčerinskih družb, takoj po vzpostavitvi zadovoljivo visoke stopnje konkurenčnosti na trgu elektronskih komunikacij.
7. Povrnitev sredstev vlagateljem v razvoj omrežja Telekoma Slovenije skladno z referendumsko voljo in poenostavitev postopkov pri dokazovanju upravičenosti povrnitev sredstev vlagateljem v izgradnjo omrežja Telekoma Slovenije.
Komentar Mojega mikra: Ne moremo spregledati, da je stopnja konkurenčnosti na tem trgu v Sloveniji višja kot pred štirimi leti, čeprav operaterji ne zamudijo priložnosti in potarnajo, da še vedno ni tako, kot bi moralo biti (ali bi lahko bilo). Ali je to zasluga vlade ali trga, je druga zgodba. Vlada je nadaljevala politiko prejšnjih vlad, zadeve ni peljala nič slabše, pa tudi boljše ne. Še vedno se ni umaknila iz lastništva Telekoma (točka 6) in ni omogočila cenovno sprejemljivega hitrega dostopa za vse državljane (točka 4). Nekateri zadnji postopki Apeka (dodelitev frekvenc Tuš Mobilu) so bili sporni in predmet žolčnih debat. Največjo zamero imamo do tega, da se prepočasi vlaga državni in EU-denar v izgradnjo širokopasovnih omrežjih na področjih, ki niso komercialno zanimiva.
INFORMACIJSKA DRUŽBA
1. Doseči čim višjo stopnjo opremljenosti izobraževalnih in znanstvenih institucij z informacijsko tehnologijo.
2. Uvrstiti se med prvo polovico evropskih držav po kriterijih, relevantnih za ocenjevanje razvitosti informacijske družbe.
3. Zagotoviti kvalitetno opremljenost izobraževalnih institucij z informacijsko tehnologijo na stroškovno optimalen način.
4. Omogočiti pogoje za študij na daljavo,ki bo cenovno dostopen vsem znanja željnim prebivalcem.
5. Pospeševanje razvoja in uvajanje novih tehnologij in aplikacij v informacijski družbi.
6. Omogočiti razvoj domačih aplikacij in sodelovanje pri tem tudi manjšim in mladim inovativnim podjetjem,ki še nimajo zvenečih referenc.
7. Digitalizacija slovenskih vsebin, ki so hranjene v arhivih v analogni obliki, in vzpodbujanje nastajanja slovenskih digitalnih vsebin za potrebe vzgoje,izobraževanja in kulture.
8. Izdelati koncept osveščanja in izobraževanja, ki bo prispeval k večjemu splošnemu poznavanju informacijskih tehnologij in aplikacij in posledično k njihovi večji uporabi.
9. Smiselna medsebojna povezljivost elektronskih baz podatkov različnih področij na stroškovno optimalen način vzpostavitev vseh javno potrebnih baz podatkov in zagotovitev njihovega ažuriranja na stroškovno optimalen način.
Komentar Mojega mikra: Vlada se lahko pohvali z uvrstitvijo na drugo mesto po razvitosti storitev e-javne uprave. Kar bi bil dober dosežek, če ne bi šlo za kvalitetno, ne pa kvantitetno razvrščanje. Uvrstitev bi bila bistveno slabša, če bi upoštevali enostavnost storitev, prijaznost do uporabnika in številčnost uporabnikov, ki e-storitve dejansko uporabljajo. V celoti je zatajila promocija storitev e-javne uprave.
Nič ni bilo storjeno na področju e-izobraževanja (točka 4.). Preveč je govora o infrastrukturi (programski opremi), ni pa napredka v spodbujanju oblikovanja e-vsebin (e-gradiva). Na tem področju, kot tudi na področju e-zdravstva, se v zadnjih štirih letih nismo premaknili iz mrtve točke. Enako velja za točki 5 in 6. Če vprašate inovativno mlado podjetje, ki mu je uspel preboj, vam bodo povedali, da so vse dosegli z garanjem in lastnim znanjem, z minimalno ali celo brez državnih spodbud.
Točke 7. pa kot da ne bi bilo. Koliko slovenskih vsebin je bilo v zadnjih štirih letih digitaliziranih. Zanemarljivo malo!
Objavljeno: Moj mikro Julij-Avgust 2008 | Marjan Kodelja
