Ko na trg pride nov operacijski sistem, ni dobro, če ga takoj zagrabimo in preidemo nanj. Izkušnje preteklosti so pokazale, da se kaj lahko zgodi, da nova različica ne bo ustrezala našim potrebam, ne bo prepoznala strojne opreme ali pa zanjo sploh ne bo gonilnikov, v njej ne bodo delovali kakšni starejši programi in še kakšna težava se lahko najde. Zato je dobro sistem pred uporabo preveriti tako, da je stari še vedno aktiven. To je, če imamo na voljo le en računalnik za testiranje, mogoče narediti na najmanj dva načina. Prvi je, da v tem računalniku izdelamo novo particijo, nanjo namestimo nov operacijski sistem in naredimo dvo- ali celo večsistemski računalnik (dual oziroma multi-boot), kjer si ob zagonu izberemo, kateri operacijski sistem bomo zagnali. Druga možnost je uporaba programa za virtualizacijo (MS Virtual PC, VMWare…) in izdelava navideznega diska operacijskega sistema, ki ga lahko zaganjamo kar iz obstoječega. Vsaka od teh metod ima svoje dobre in slabe lastnosti.

Čeprav je že ob namestitvi operacijskega sistema GNU/Linux Ubuntu privzeto nameščenih ogromno uporabnih programov, se iz takšnih in drugačnih razlogov kaj kmalu pojavi potreba po namestitvi dodatnih. Uporabniki, vajeni operacijskega sistema Microsoft Windows, bodo zaman iskali datoteke s končnico exe, nekoliko drugačno pa je tudi načelo nameščanja novih programov.