Vsem nam je domače, da če v naslovno vrstico brskalnika po spletu vpišemo naslov, kot je na primer www.mojmikro.si ali www.google.com, dobimo spletno stran, ki jo želimo. Vemo tudi to, da različne končnice pomenijo različne tipe organizacij ali držav, ki si to ime lastijo. Takšno imenovanje je prisotno v celotnem internetu, saj je ta na neki način standardiziran. Toda kako neki računalnik ve, kako priti do določene spletne strani? Ali niso osnova internetnega povezovanja številke IP?

Če uporabljate spletno elektronsko pošto in je ne prenašate na trdi disk računalnika, z vso zadevo ni težav. Elektronska pošta je shranjena v strežniku in je tako ali tako na varnem. Če pa uporabljate odjemalec elektronske pošte, recimo Outlook, Thunderbird ali druge podobne programe, je treba najti mapo, kamor program shranjuje pošto, in zadevo prekopirati na varno. Lokacija tovrstne mape je pri različnih programih različna. A to ni velika težava, saj večina programov omogoča izvoz podatkov, med katerimi so tudi elektronska pošta in stiki.

Vsekakor najbolj razširjen in najmanj prijeten način je namestitev operacijskega sistema z namestitvenega diska. Namestitev zahteva uporabnikovo prisotnost, saj je treba izbrati precej možnosti kam, kako in kaj bo nameščeno. Ko je operacijski sistem nameščen, je treba namestiti tudi vse mogoče gonilnike in programsko opremo, kar vam lahko odnese večino dneva. Ali dveh. Poleg tega je treba računati še na vse mogoče nadgradnje tako operacijskega sistema kot tudi druge programske opreme, ki so se nabrale v času od izdaje namestitvenega diska do trenutka, ko to počnete.

Ko se začne operacijski sistem Windows zatikati, ko se programi odvijajo po polžje in ko je zadeva komaj še uporabna, ko ne pomaga niti izbira starejše obnovitvene točke, je skrajni čas za eno najbolj zoprnih reči na svetu − ponovno namestitev operacijskega sistema. Preden se lotite tega opravila, pa je treba poskrbeti, da zaradi nove namestitve ne boste izgubili dragocenih podatkov, pa tudi napraviti vse, da bo opravilo naslednjič lažje.

Uporaba odložišča je nekaj, kar uporabljamo kar nekako samodejno, brez da bi o njem razmišljali, čeprav brez njega pravzaprav ne moremo več in lahko njegova smotrna uporaba pomeni precejšen prihranek časa in dela. Ogledali smo si, kako najbolje uporabiti odložišče in kako lahko to pomaga k večji produktivnosti.

V septembrski številki Mojega mikra smo si ogledali, kaj pomeni digitalni zvok, tokrat pa se bomo malce posvetili videu. Ali je video v računalnik shranjen enako kot na filmski trak, torej sliko po sliko ali pa so tudi tu prisotni kakšni kodeki za stiskanje?

Zvok je sestavljen iz analognih valov. Te analogne valove običajno shranjujemo z uporabo mikrofona. Naloga mikrofona je, da zvok pretvori v oscilirajoč električni signal. To pa zato, ker smo si z električnim signalom nekako bolj »na ti«, kar zadeva njegovo shranjevanje. Včasih smo to delali tako, da smo ga spremenili v magnetni signal, ki je spremenil magnetno strukturo magnetnega traku (recimo kasete). A ta oscilirajoč električni signal, ki ga dobimo iz mikrofona, je še vedno analogen. Nekako ga torej moramo spremeniti v digitalnega.

Pri zapisu zvoka brez izgub je merilo kakovosti jasno – frekvenca vzorčenja in ločljivost. Večji ko sta vrednosti, bolj kakovosten je zapis. Pri načinih z izgubami pa sta ta podatka nepomembna. Skoraj vse datoteke, stisnjene s kodeki MP3 in druščine, nastanejo tako, da se stiskanje podatkov izvede na originalih, ki so CD-kakovosti, torej 44,1 kHz in 16 bitov. Ko se zadeva raztegne, dobimo spet te lastnosti, vendar iz njih ne moremo sklepati o kakovosti stisnjene zvočne datoteke. Zato je pri opisu kakovosti izgubnih formatov treba upoštevati nekaj drugega.